Računica nekdanjega premierja Marjana Šarca je bila preprosta. Najprej odstop in potem hitro na predčasne volitve, saj je njegovemu LMŠ-ju po anketah javnega mnenja v tistem trenutku kazalo odlično. A se je uštel, saj so poslanci DeSUS-a in SMC-ja raje izbrali vstop v vlado Janeza Janše in ohranitev poslanskih stolčkov.
Zakaj je Šarčeva vlada razpadla? So bolj krive Šarčeve spletke proti lastnim partnerjem v vladi? Je bolj kriva Levica, ki ji je odrekla podporo? Se lahko res zdaj te iste stranke, zbrane okoli "anti JJ" programa, sestavijo spet v Koaliciji ustavnega loka (KUL) in najdejo "novega Drnovška"?
Neobetavno težavni začetki
Manjšinska 13. slovenska vlada Marjana Šarca, ki je prisegla 13. septembra 2018, se je morala zanašati na podporo zunajvladne Levice in je imela od vsega začetka kopico težav z zagotavljanjem večine v parlamentu. Poleg tega so bila težava rivalstva med strankami vladnega peterčka (LMŠ, SMC, SD, DeSUS, SAB), saj sta kar dve Šarčevi koalicijski partnerici vodila nekdanja premierja, pa tudi SD je bil kot kadrovsko močna stranka samozavesten. "Že na večer, ko so bili objavljeni izidi državnozborskih volitev, je bilo jasno, da bodo razmere v parlamentu zapletene, saj je vanj prišlo kar devet strank. Na mizi sta bila dva scenarija. Ali bo vlado vodil SDS in agresivno uveljavljal svojo hegemonijo, kar imamo zdaj, ali pa bo nastala koalicija približno šestih strank, med katerimi bo precej rivalstev," je za MMC pojasnil sociolog s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Gorazd Kovačič.
"Presenečala je dinamika padca te vlade. Terminsko dogajanje konec januarja, potem ko je takratnemu premierju vendarle uspela, bom grdo rekel, intervencija v stranko DeSUS, da je njegovi kandidatki, ki jo je močno preferiral, uspelo prevzeti stranko in tako zamenjati osebo, ki Šarcu ni bila preveč ljuba in s katero se ni ravno ujel. Teden, dva po tem pa se je odločil nenadoma odstopiti," pa je padec Šarčeve vlade za MMC komentiral politolog Miro Haček s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki ga konec vlade ni prav nič presenetil.
Manjšinska vlada obsojena na propad?
"Mislim, da Šarčevi vladi ni bilo v zibko z rojenicami zapisano, da bo končala klavrno. Težavi sta bili dve. Šarec ni bil kos koordinaciji tako raznolike koalicije, čeprav na volitvah ni nastopil s kakršnim koli programom, temveč je med kampanjo ponujal le samega sebe kot nekoga, ki je učinkovit. A od te učinkovitosti potem ni bilo nič, saj je vodenje vlade bistveno bolj kompleksna naloga kot vodenje občine. Ko je začel voditi vlado, je sprva poskušal svoj položaj utrjevati s populističnimi rezi glav tudi zaradi kakšnega sendviča, a to čez čas ni več zadoščalo, ko so ljudje pričakovali konkretne rezultate," je Kovačič odgovoril na vprašanje, ali je bila manjšinska vlada od samega začetka obsojena na propad.
"Korenine tega dogodka so v letu 2018, ko je nastala ta nesrečna kombinacija kar petih strank, ki so sestavljale vlado, pa še zunanje podporne ali pa nadkoalicijske stranke Levice, ki je imela edina jasno izoblikovane politične cilje in program, takratna največja vladna stranka pač ne. Že ta začetna nerodna formula je zagotavljala, da bo vlada izredno težko delovala, poleg tega je vlado vodil novinec, ki se ni najbolje znašel v tej vlogi, v njegovi vladi pa so sedeli politiki in političarke, ki so imeli dolgo kilometrino in so že bili tudi premierke in premierji," je Haček opozoril na konfliktne medsebojne odnose v Šarčevi vladi in dodal, da se je to najbolj kazalo v njegovem konfliktu s Karlom Erjavcem.
Za padec vlade krive Šarčeve spletke?
"Tisto, kar je vlado začelo zares spodkopavati, so bile Šarčeve spletke proti koalicijskim partnericam, najbrž po nasvetu stratega Damirja Črnčeca. Kolikor vem, je bil Šarec tisti, ki je na sestankih koalicije dolge mesece onemogočal pogovor o tem, kako se lotiti ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja kot ene od točk programskega sporazuma z Levico. Z nesankcioniranjem napak je podpiral Aleksandro Pivec, ko je kandidirala za predsednico DeSUS-a proti Karlu Erjavcu. Vidni član SD-ja je omenil, da je Šarec vodil podobno politiko kot Janša, ki uničuje svoje koalicijske partnerje," je Kovačič opisal prijeme nekdanjega premierja Šarca. "Če vodiš krhko vlado in imaš zgolj 13 poslancev, moraš s partnerji ravnati demokratično," je še dodal.
Obvestilo uredništva:
Anketa ne onemogoča večkratnega glasovanja posameznega uporabnika. Zato ne izraža nujno mnenja uporabnikov portala.
"Primož Cirman je ocenil, da je bil LMŠ koalicija treh frakcij. Frakcija fantov iz Kamnika in PGD-ja Šmarca je postala močno oslabljena, ko je premier moral žrtvovati Braneta Kralja. Druga frakcija so bili menedžerji, povezani z Lekom, Vojmir Urlep se je nato v nekem trenutku umaknil. Tretja frakcija pa je bila obveščevalska s Črnčecem, in ta je na koncu edina ostala, drugi dve pa je nista več mogli uravnoteževati. Črnčec je, kot kaže, prevladal v svojem vplivu na Šarca in mislil, da bo zgradil novega Janeza Drnovška, povzročil pa je pogorišče," je nadaljeval Kovačič.
Je kriva Levica, ki ji je "počil film"?
Blokada ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki je bila zapisana v sporazumu med vladnim peterčkom in stranko Levica, je bila kaplja čez rob. V Levici so tako 6. novembra 2019 Šarčevi vladi odrekli podporo. "Levica je v nekem trenutku ocenila, da se tega ne gre več, ker po štirih letih svojim volivcem ne bo imela kaj dosti pokazati, in je začela zaostrovati, Šarec pa je prepozno ugotovil, da misli resno. Ko je uradno izstopila, je vladi začelo zmanjkovati glasov v DZ-ju za zamenjave ministrov. Zato se je čisto na koncu Šarec začel znova zbliževati z Levico in podprl njen zakonski predlog reforme zdravstvenega zavarovanja, a takrat so nogo podstavili v SD-ju s svojim predlogom reforme, kar je spodkopalo poskus krpanja vladne večine. V celoti gledano, so nekatere članice koalicije ves čas po malem nagajale druga drugi," je medkoalicijske odnose in razkol z Levico povzel Kovačič.
Je glavni krivec za neuspeh vlade Levica? "Mislim, da ne. Marsikdo krivi Levico, da je spodnesla koalicijo, ampak mislim, da to ni bilo ključno. Levica bi lahko kljub nekaterim svojim ekscesnim poslancem sodelovala z vladnim peterčkom, če bi bil ta pripravljen izvajati program, ki so ga podpisali. Glavne težave so bile znotraj peterčka," je odvrnil Kovačič.
"Levica je s tem, ko ni šla kot polnopravni član v koalicijo, takoj na začetku postavila mino pod hišo, ki se ji reče vlada. Ta je tiktakala in odtiktakala, ko se je Levica zaradi ne ravno eksistencialno ključnega političnega vprašanja (ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja) odločila umakniti podporo. Hitro bi jim lahko bilo jasno, kam to vodi, kar se je tudi takoj videlo pri potrjevanju tiste nesrečne ministrice iz avstrijske Koroške (Angelika Mlinar, op. a.) in proračunov," pa je bil do Levice kritičen Haček.
Tonin spotakne Šarca
Med pogajanji o sestavi koalicije je Šarec tehtal med NSi-jem in Levico, ki imata močna in zelo izključujoča si programa v primerjavi s sredinskimi strankami brez jasne vsebine, barve, vonja in okusa. "Izbrana stranka bi odločala barvo te vlade, ko gre za ekonomsko-socialno politiko. Šarec se je odločil za NSi, ta pa je nato taktiziral in tik pred zdajci sporočil, da ne gre v vlado, le dan in pol pred iztekom časa za potrditev mandata v DZ-ju. Naslednji na vrsti za sestavljanje bi bil Janša. Tonin je tako z dvojno igro spotaknil Šarca. Levica je imela le dan in pol časa, da na pogajanjih s peterčkom korigira že napisano koalicijsko pogodbo. K temu je pristopila resno in sklenila dogovor. V pogajanja ni šla z užaljenostjo in figo v žepu, temveč je prevzela odgovornost, Šarcu omogočila sestavo vlade in v programski sporazum vključila svoje vsebine, recimo dvig minimalne plače," je nadaljeval Kovačič.
Novi vodji strank SMC in DeSUS
Naslednja pomembna dogodka sta bila zamenjavi v vodstvih strank SMC in DeSUS, ki sta na vodilni stolček pripeljeli vodji strank, ki pred volitvami nista obljubljala, da v Janševo vlado ne gresta v nobenem primeru. Zdravko Počivalšek je SMC prevzel 21. septembra 2019, Aleksandra Pivec pa 13. januarja 2020. Zdi se, da sta tudi ti zamenjavi pomagali, da je propadel Šarčev načrt za odhod na predčasne volitve po odstopu, na katere bi verjetno prej lahko računali, če bi bila vodji omenjenih strank še vedno Miro Cerar in Karl Erjavec.
"Slišal sem, da Aleksandra Pivec sploh ni bila glavna protagonistka vstopa v Janševo koalicijo, ampak je to zahtevala poslanska skupina, čeprav so na koncu prav njo okrivili za vse. Počivalšek je pa že kot minister v Cerarjevi vladi imel precej desničarske, avtoritarne nazore. Večkrat je izjavil, da dokler traja razprava, je demokrat, ko se odločijo in gre za izvedbo, pa postane najhujši avtoritarec," je komentiral Kovačič.
"Pomemben dejavnik v dogajanju sta bili zagotovo tudi zamenjavi vodstev dveh koalicijskih strank SMC in DeSUS. Ena je celo zrasla na političnem vrtu Marjana Šarca, druga veliko manj, saj Počivalšek ni bil ravno Šarčeva prva izbira, bi se pa tudi z njim dalo pogovarjati o zbliževanju teh treh strank (LMŠ, SMC in DeSUS), o čemer se je takrat veliko govorilo," je spomnil Haček in dodal, da sta zamenjavi vodstev po razpadu vlade omogočili sestavljanje nove desnosredinske vlade z Janšo na čelu, kar "bi bilo s Cerarjem in Erjavcem v domeni politične znanstvene fantastike".
Šarčev "met puške v koruzo"
Konec januarja je premier Šarec sporočil, da se s to vlado ne da ničesar napraviti, in je, kot se je prijelo v medijih, "vrgel puško v koruzo", kar se je zgodilo tik po tem, ko sta mu odstopni izjavi napovedala minister za finance Andrej Bertoncelj in za zdravje Aleš Šabeder. Je bil odstop Šarčeva največja napaka? "Ob primeru Angelike Mlinar je videl, da bo zelo težko spravil nove ministre skozi parlament. Odstop je bil zgolj sklepno dejanje nekega procesa krhanja zaupanja med koalicijskimi partnerji, za katerega je sam odgovoren," je odgovoril Kovačič. Šarec je naivno računal na predčasne volitve, na katerih si je njegov LMŠ glede na ankete obetal izboljšan izid, koalicijski partnerji SMC, SAB in DeSUS pa bi utegnili izpasti iz parlamenta. Odstop tako ni bil le odstop kot tak, ampak taktična poteza proti partnerjem v vladi, s katero bi jih prisilil v "hitro poroko" in podreditev.
"Način, kako je odstopil Šarec, kaže, da mu je nekdo prišepetaval, da ima vse karte v svojih rokah in da lahko koalicijske partnerje preseneti z odstopom, potem pa naj bi mu bodisi skočili v naročje in se pridružili njegovi stranki ali pa na predčasnih volitvah propadli. Šarec bi tako v vsakem primeru izšel z volitev kot nosilec močne sredinske stranke, nekateri koalicijski partnerji pa bi izginili. To bi se res zgodilo, če bi bile predčasne volitve, a po odstopu je zavladala logika osebnih interesov poslancev, in izkazalo se je, da je Šarec storil velikansko taktično kratkovidnost," je Kovačič komentiral odstop.
"Šarec in Črnčec sta bila kratka, ker nista predvidela, da lahko nekateri poslanci njegove koalicije vstopijo v drugo koalicijo in prejemajo poslansko plačo še dve leti in pol. Če bi bila Janševa vlada uspešna, kar trenutno ni, pa bi imeli možnosti tudi na naslednjih volitvah," je še dodal Kovačič in dodal, da lahko Janša ravno sredi mandata bistveno lažje sestavi vlado, ko se določene poslanske skupine bojijo volitev, kakor pa takoj po volitvah, ko je položaj "čist".
Haček: Odstopu alternativne rešitve
"Predsednik vlade se ni pozanimal o temeljih slovenskega političnega sistema in kako stvari delujejo. Svetovalci, ki so ga obkrožali, bi ga morali opozoriti, kako se v Sloveniji pride do predčasnih volitev. Način odstopa vendarle daje 30 dni časa morebitnim kuharjem, da skuhajo novo koalicijo," je Haček komentiral nenadni Šarčev odstop in dodal, da je bila največja napaka, ker se ni pred tem posvetoval z izkušenejšimi koalicijskimi partnerji. "Z današnjega vidika, z vidika sestavljanja koalicije KUL, je bil odstop definitivno velika napaka, ki danes otežuje skupen nastop opozicijskih strank. Trije se morajo pogovarjati s tistim četrtim, ki jih je odrezal," je dodal.
Na mizi je namreč Šarec po Hačkovih besedah imel tudi alternativne rešitve, kot je potencialna rekonstrukcija vlade. "Morebitna sredinska koalicija bi lahko oba ekstrema izločila, Levico na levi in SDS na desni, obdržala pa bi vse, pogojno rečeno, sredinske stranke. Je pa to bilo težko narediti, ker je bilo v zraku toliko osebnih zamer, tu mislim predvsem na Tonina in Šarca in dogajanje okoli tiste nesrečne zaposlitve v Sovi," je nakazal eno možnost. Kot ekstrem bi zunaj ostal tudi SNS Zmaga Jelinčiča, ki "je praviloma konstruktivna opozicija in vedno rad pomaga", je sklenil Haček.
Vlado prevzame Janez Janša
Dober mesec po Šarčevem odstopu je vlado razmeroma hitro sestavil eden najbolj operativno spretnih slovenskih politikov Janez Janša, ki ponujene priložnosti ni izpustil in se je tako tretjič zavihtel na mandatarski položaj.
"Februarja je postalo jasno, da prihaja velika kriza, zato so morali pohiteti. Koalicijska pogodba je napisana zelo ohlapno, bolj je podobna predvolilnemu letaku, a vse, kar tam piše, je zaradi dinamike krize nepomembno, saj je glavna naloga vlade upravljanje zdravstvene in posledično gospodarske in socialne krize," je pojasnil Kovačič.
"Hitrost ni zelo odstopala. V preteklosti smo že imeli primere, ko se je vlada sestavljala malo več kot 40 dni. Posebna okoliščina prihajajoče zdravstvene epidemije, ki je udarila z vso silo, je gotovo eden od elementov, ki je prispeval, da se je vlada še hitreje formirala, kot bi se sicer. Pomagalo pa je tudi staro dobro pravilo, da medtem ko se pogajaš o koalicijski pogodbi, tega ne delaš pred očmi javnosti," je opisal Haček in dodal, da so se tako lahko v miru dokaj hitro dogovorili okoli veliko obsežnejše in bogatejše koalicijske pogodbe, ki ima več jasno definiranih ciljev, kot jih je imela koalicijska pogodba prejšnje vlade z izjemo Levice, ki je vedela, kaj hoče.
Kako deluje Janševa v primerjavi s Šarčevo vlado?
"Težko ju je primerjati. V Janševi vladi ideološki tempo narekuje skrajno desna stranka, ki ima trdno večino v parlamentu in tri šibke partnerje, Šarec je bil v diametralno nasprotnem položaju. Šarčeva vlada je delovala v manjši konjunkturi, Janševa pa v hudi zdravstveni, gospodarski in socialni krizi. Ima pa popolnoma sproščeno monetarno in fiskalno politiko ter lahko ustvarja neverjetno visok proračunski primanjkljaj. Na drugi strani je Šarčev minister za finance odstopil zato, ker bi v prehodnem obdobju do dogovora, kako dvigniti prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje po ukinitvi dopolnilnega, zakon določal, da izpad nekaj deset milijonov financira država. Danes nikomur ni treba odstopati, ko imamo štirimilijardno luknjo v proračunu na letni ravni, in nobena trojka ne grozi vladi, saj imamo popolnoma novo ekonomsko paradigmo povsod po Evropi, " je bil slikovit Kovačič.
"Če preberemo intervjuje ministrov Pivčeve in Počivalška, ki sta bila v obeh vladah, sta oba izrazila mnenje, da je Janševa vlada veliko učinkovitejša in delovno intenzivnejša. Odločitve sprejema veliko resneje, hitreje in bolj zavzeto. Šarčeva vlada je bila v nerodnem položaju, ker ni imela zelo izdelane koalicijske pogodbe, niso zastavili prioritet, ki jih želijo doseči, razen dela, ki se je nanašal na cilje Levice, tam je bilo vse zelo jasno," je Haček primerjal obe vladi.
Če je Šarčevo vlado zaznamovala predvsem nezmožnost dogovarjanja med koalicijskimi partnerji, Janševi vladi primanjkuje zlasti konstruktiven dialog z zunanjimi deležniki, s socialnimi partnerji, stroko, nevladniki, javnostjo. "Tudi znotraj vlade in državnih aparatov razsaja epidemija kimanja. Nihče ne sme oporekati močnemu voditelju in nihče si mu ne upa povedati, da dela kaj narobe. Kdor je izrazil kritiko, je bil odstavljen. S pristopom vsevednosti, pokroviteljstva in žuganja vladni predstavniki nagovarjajo tudi javnost, rezultat pa je hudo umanjkanje legitimnosti. In to je glavni razlog, zakaj je Slovenija med najslabšimi v Evropi pri obvladovanju epidemije," je razmišljal Kovačič.
Haček: Mediji niso enako kritični do vseh
Levosredinske stranke so zastavile "anti JJ" politiko, in to je tako rekoč vse, kar jih povezuje, ko tega skupnega cilja ni, pa ostanejo brez vsebine in ideje. "To je bilo pričakovati, če želimo priznati ali ne, mediji vedno desnosredinske vlade obravnavajo drugače kot levosredinske. V zadnjih letih se je zgodilo to, da so številne levosredinske stranke zastavile izrazito anti JJ-politiko in se z njo zadovoljile! Do tega sem izredno kritičen, čisto so se porazgubile prioritete, politike in vsebine, na katerih bi morale graditi lastno politično platformo. Vendar so to zanemarile in se zadovoljile z enim samim ciljem, to je "samo-da-ni-Janša", to je eden bistvenih razlogov, zakaj je bila Šarčeva vlada neuspešna. Potem pa je še tu strah večinskih medijev, da bi kakršna koli kritika Šarčeve vlade tej škodila in omogočila politično rehabilitacijo Janši; če bi mediji podobno kritično obravnavali takratno Šarčevo vlado, bi se ta bila prisiljena lotiti učinkovitejšega in delovno intenzivnega spopadanja z resnimi vprašanji v slovenski družbi," je razmišljal Haček in dodal, da bi morali biti mediji kritični do čisto vsake vlade, saj je to ena njihovih temeljnih funkcij.
Zmagoslavna vrnitev Karla Erjavca in "mrtev" SMC
Ob koncu leta se je na čelo DeSUS-a zmagoslavno vrnil Karl Erjavec, ki naj bi stranko vlekel v smeri iz vlade v Koalicijo ustavnega loka (KUL), njegovi poslanci pa na prvi pogled ne delujejo najbolj navdušeni nad takšnim razpletom. Sprva se je kot potencialni mandatar KUL-a v javnosti predstavil ekonomist Jože P. Damijan, zdaj pa se omenja, da bi mandatar lahko postal kar sam Erjavec.
"Že nekaj časa se DeSUS in SMC pogajata na obeh koncih, kdo bo ponudil več. Trenutna iztržka so solidarnostni dodatki za upokojence v PKP-ju 7 (7. protikoronski sveženj ukrepov, op. a.) in državni nakup Savinih hotelov, kjer ima Počivalšek osebno ambicijo. Na koncu utegne pri DeSUS-u kljub tem darilom prevladati strateški razmislek o tem, kaj se bo s stranko zgodilo na naslednjih volitvah, če ostane z Janšo. S stranko SMC je drugače, saj je ankete javnega mnenja skoraj ne zaznavajo več. Mislim, da ta stranka v nobeni kombinaciji ne more več preživeti naslednjih volitev, zato lahko posamezne njene poslance o prestopu prepriča le ponudba izvoljivih mest na naslednjih volitvah," je še povedal Kovačič in dodal, da ni videti, da bi predsednik stranke Počivalšek imel ambicijo politično preživeti naslednje volitve, temveč ga bolj zanima hotelirski imperij.
"Položaj je težko predvidljiv, ker izstop DeSUS-a sam po sebi te vlade ne ruši. Sploh če upoštevamo, da je vsaj nekaj njihovih poslancev javno dejalo, da koalicije ne bodo nehali podpirati, tudi če stranka izstopi iz vlade. Erjavec je torej v razmeroma šibkem položaju, potem ko je dobil na kongresu le 67 odstotkov glasov proti popolnoma neznanemu protikandidatu, zdaj pa še lastne poslanske skupine ne obvladuje," je prepričan Haček.
Vse, samo predčasnih volitev ne
DeSUS-ovi poslanci tako zdaj čakajo SMC-jeve poslance, ali jih bo dovolj prestopilo, da ne bi bilo predčasnih volitev. Vse kaže, da jih bolj kot to, v kateri vladi so, zanima beg pred predčasnimi volitvami.
"Prestop SMC-jevih poslancev ni odvisen od ponudbe, ki jo lahko na mizo da Jože P. Damijan, saj ta nima stranke in ne bo oblikoval volilne liste za naslednje volitve, amapak jo lahko dasta predvsem SD in LMŠ, ki imata po anketah najboljši položaj," je Kovačič pojasnil, da Damijan nima česa ponuditi.
Glavna preferenca tako stranke DeSUS kot SMC-ja so bile tudi po Hačkovih besedah "nevolitve, vse drugo pa je bilo na mizi". Pri tem ne gre samo za to, da bi se bali slabega izida na predčasnih volitvah, ampak imajo tudi zelo praktičen razlog, da volitev ni, v obliki ohranitve funkcij in položajev.
KUL antijanševski program
Nova koalicija KUL, ki jo je Damijan predstavil 7. oktobra in ki jo trenutno za zdaj še neuspešno sestavljajo stranke razpadle Šarčeve vlade, je nekakšen paradoks, saj se isti politični obrazi, ki nikakor niso mogli sodelovati in jim je vlada klavrno propadla, znova sestavljajo skupaj, edina točka, ki jih sili skupaj, pa je t. i. antijanševski program. Vprašanje, ki se zastavi, je, ali bodo te iste stranke v drugo vedele, kaj hočejo, in znale odložiti medsebojna rivalstva svojih vodij. Kovačič je prepričan, da bi sredinske osebne strankarske projekte lahko združil zgolj čisto nov človek.
"Ko se je začelo govoriti o koaliciji KUL in še preden je bila razglašena, je urednik Mladine (Gregor Repovž, op. a.) v enem od uvodnikov zapisal, da je alternativo Janševi vladi zelo težko sestaviti, mogoče pa bi bilo le, če bi se hkrati z neko novo koalicijo zgodil proces združevanja sredinskih strank. Le tako je mogoče stabilizirati politični prostor in tudi ponuditi poslancem SMC-ja perspektivo na naslednjih volitvah," je glede KUL-a poudaril Kovačič. "Takšno združevanje bi bilo mogoče samo pod vodstvom čisto novega človeka z velikimi kompetencami, saj so sedanji mali voditelji preveč obremenjeni z medsebojnim rivalstvom. Dejansko bi morali izumiti novega Drnovška," je dodal.
"Sploh ne vem, kje naj začnem, s katerega vse vidika se mi to zdi slaba ideja. Prvič je slabo, da se išče mandatar od zunaj, nekdo, ki ni dobil podpore na zadnjih parlamentarnih volitvah, niti kandidiral ni. Poleg tega ima še manj politične kilometrine kot Šarec, ob sebi pa bo spet imel četico nekdanjih predsednikov vlad, ki bodo pri sebi intimno (upravičeno) razmišljali o tem, da imajo sami mnogo več izkušenj in sposobnosti, kar bo znova vodilo v kopico konfliktov in napetosti. S tega vidika je boljša ideja Karl Erjavec, ki ima najbrž za Pahorjem in Janšo najbogatejše politične izkušnje v slovenski politični areni, imel bi pa šibko podporo poslancev in prav tako četico nekdanjih premierjev v vladi, za povrhu pa še popotnico zelo slabega volilnega izida s parlamentarnih volitev 2018," je nastajanje KUL-a komentiral Haček in dodal, da resno in stabilno vlado graditi na prestopih poslancev iz stranke v stranko, nad katerimi vedno visi senca legitimnosti in dvoma koruptivnosti, ni dobro. Novačenje posameznih poslancev iz DeSUS-a in SMC-ja se mu tako ne zdi prava pot. "V KUL-u je vsaj SD tradicionalna in kadrovsko močna stranka, ki bi morala znati in želeti voditi vlado in se ne podrejati šibkim kandidatom od zunaj," je sklenil misel.
Za "anti JJ" program poskrbi "JJ"
Kaj ustvarja ta večni protijanševski program? "Sproža ga Janša sam s svojim načinom nastopanja v politiki. Ne more se zadržati, da ne bi bil sarkastičen, ciničen, žaljiv, da ne bi blatil nasprotnikov. Vsakič, ko pride na oblast, poskuša izvajati desno revolucijo v vseh mogočih institucijah. Je oseba, ki izrazito polarizira javnost. Četrtina volivcev ga obožuje, vsaj polovica pa ga ne more videti. Dokler bo Janša s svojo agresivnostjo diktiral tempo na desnem polu, bo tudi na levem polu lahko veliko gnilega, pa bodo volivci še kar vedno znova podpirali t. i. antijanševe stranke," je sklenil Kovačič in dodal, da desnega populizma ni mogoče zamejevati drugače kot z učinkovitostjo pri reševanju družbenih vprašanj.
"Ključna težava je, da predvsem na sredini ni nobene prave stranke. Lista Marjana Šarca, Stranka Alenke Bratušek, Stranka Mira Cerarja, to so personalni projekti. Te stranke so vključene v evropsko koalicijo liberalnih strank, poimenovane pa so po svojem voditelju! Ali ni to paradoks? S tem sporočajo, da ponujajo predvsem svojega voditelja," je sklenil Kovačič.
"Stara zgodba, spopad, ki izvira še iz 90. let, iz Drnovškovega časa. Prvič se je to zelo jasno manifestiralo v tisti nesrečni aferi Depala vas leta 1994, ko je Drnovšek odstavil takratnega obrambnega ministra Janšo iz vlade. Takrat je nastala prva zamera med njim in našo levo provienco, to nezaupanje in razlika v pogledih pa sta se skozi čas le poglabljala," pa je konflikt med Janšo in t. i. levo provienco komentiral Haček.
Haček: V ozadju je strah
"V ozadju je tudi strah, na kakšen način bi, če bi imel to možnost, če ne bi imel nasproti razmeroma močne koalicije, sestavljene iz opozicije, medijev, nevladnih organizacij, pa še koga, predrugačil ta naš slovenski politični sistem. Sam sicer nimam strahu, da bi mi postajali druga Madžarska ali Poljska. Bog ne daj, to je najhujše, kar se lahko zgodi, da bi neka politična opcija dobila takšno moč – 50 in več odstotkov –, to je katastrofa, pa ni pomembno, ali gre za leve ali desne, preprosto za kaj takega naša demokracija (še) ni dozorela," je glede "anti JJ" programa v Sloveniji dejal Haček in dodal, da demokracija potrebuje jasen in odlično delujoč sistem zavor in ravnovesij, ne pa nadvlado enega ali drugega političnega pola. Da so petkovi protivladni protestniki vlado poimenovali "strahovlada", tako ne preseneča.
"Čez pol leta predsedujemo Evropski uniji. Če bo predsedoval zdajšnji predsednik vlade, bi bilo zelo dobro za Slovenijo, da bi bil vendarle mnogo bolj zadržan do različnih solističnih akcij, od katerih je bila najhujša zabloda njegov odnos do odhajajočega predsednika ZDA Donalda Trumpa. Takšne stvari odmevajo tudi v Evropi in niso najboljša popotnica slovenskemu predsedovanju. Če pa bo predsedoval kakšen nov (ali star) predsednik vlade, pa upam, da bo to oseba z veliko politične kilometrine, ki obvlada tudi kakšen tuj jezik, da se ne bomo znova osramotili," je Haček sklenil pogovor.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje