Mira Lipičar ima 98 let in je ena izmed zadnjih še živečih političnih zapornic in internirank v nacističnem delovnem taborišču med drugo svetovno vojno. V domu starejših občanov v Luciji, kjer živi, ob našem obisku skozi okno v sobo vdira sonce. Spokojno je. Svetlobo zastrejo besede, drobci, ki privrejo iz spomina.

Mira Lipičar je zgodnje otroštvo preživela v Mariboru, zaradi težav z zdravjem je nekaj let živela ob morju, v Šibeniku, se vrnila v Maribor, drugo svetovno vojno pa je dočakala v Ljubljani, kamor se je preselila z mamo in bratom.

"Bil je vojni čas, kamor koli si odšel, povsod so te evidentirali. Težko je bilo, še posebej za tako mlado dekle, kot sem bila," se spominja tistih mračnih dni, ko so po Ljubljani korakali italijanski fašisti in ko je bilo mesto obdano z bodečo žico. Za njimi so prišli nacisti in kmalu potrkali na vrata doma. "Izdali so me domobranci," pove. Odpeljali so jo v zapor.

Majhno celico, v kateri je bila le ena postelja, si je delila še s šestnajstimi sojetnicami. Zasliševali so jo, udarci so padali po hrbtu, pa po rokah, a povedala ni ničesar, ponosno pove. Po šestih mesecih so jo s transportom poslali v delovno taborišče v Nemčijo.

Najhuje je bilo, ker ni imela stika z domačimi

Vlak se je ustavil v Nürnbergu. Iz taborišča so jo odpeljali na prisilno delo po domovih nemških gospodarjev, ki so bili obenem njeni ječarji. "Delali smo vse, od čiščenja do prekopavanja njiv," pripoveduje Mira Lipičar. Kasneje so jo, s skupino sotrpink, odpeljali v zdraviliško mesto Bad Kissingen, kjer so v hotelih potrebovali delovno silo, sobarice, čistilke, kuharice, pomivalke.

Mira Lipičar je pristala v kuhinji kot pomivalka: "Še danes čutim te roke, ki so bile toliko v vodi. Ostala je kronična bolečina." A najhuje je bilo, pripoveduje, da ni vedela, kaj se godi z njenimi domačimi. Mama je ostala v Ljubljani, brat v Beogradu. Do vrnitve domov niso imeli prav nobenega stika, nobene informacije.

Svobodo so Miri Lipičar in sojetnicam ter sojetnikom prinesli Američani. Spomin na dan, ko so se odprla vrata taborišča in ko so lahko znova svobodno zadihali, je še zelo živ. Čez obraz se nariše širok nasmeh, ko pripoveduje, kako so jim prinesli bel kruh, pa čokolado in higienske potrebščine.

"Najraje bi vse pozabila"

Pot nazaj domov je bila dolga. Preden je lahko znova objela mamo, je dva meseca preživela v karanteni v Gozdu-Martuljku, kjer je znova srečala brata. Takoj je bilo lažje. Težja je bila pot v življenje po vojni. "Najraje bi pozabila vse, kar je bilo, vso prisilo. A pozabiti se ne da. Nekako skriješ, zakriješ tisto, kar je bilo slabo."

O dogajanju v zaporu in prisilnem delu v Nemčiji Mira Lipičar ni veliko pripovedovala. Tudi najbližjim ne, pove hči Tatjana Žargi, ki je mamino zgodbo sestavila iz kosov spomina. Brskanje po spominih pa vedno znova obudi trpljenje. In čeprav je boleče, je v časih, ki jih živimo danes, prav in pomembno, da vedno znova pripovedujemo o trpljenju in grozotah, ki jih prinašajo vojne, se strinjata mati in hči.