Pred vrati Evrope, pravzaprav že globoko na stari celini pa medtem še vedno stoji begunski center Idomeni, simbol mnogih zgrešenih potez, neenotnosti, nenehnega spreminjanja pravil in ne nazadnje humanitarne katastrofe, ki se tam napoveduje že tedne in za katero je brez dvoma sokriva Evropa.

"Ni pomembno, kaj si mislite o teh ljudeh, lahko jih imate za begunce, ki bežijo pred vojno, lahko za migrante, ki jih niso pregnale bombe, ampak jih je na pot pognala želja po boljšem življenju. Ne glede na to, ali menite, da bi morali ti ljudje dobiti azil ali oditi nazaj v svojo domovino, Idomenija ne bi smelo biti," mi je ogorčeno razlagala prostovoljka v zloglasnem begunskem centru, ki ne razume, kako smo lahko prišli tako daleč, da v blatu pred makedonsko mejo še vedno živi kakih 12.000 ljudi. "To niso prizori, vredni Evrope!"

V prenapolnjeno Grčijo - tam je več kot 50.000 ljudi, ki želijo na sever – še naprej vsak dan s čolni in s pomočjo tihotapcev prihaja na stotine prebežnikov, očitno sporočilo, da bodo morali nazaj, do njih ni prišlo ali pa jim zanj ni mar. Tihotapska industrija za zdaj deluje naprej, tistih, ki so pripravljeni plačati visoke vsote, da bi prišli v "obljubljeno" Evropo, je še vedno dovolj, vnaprej dogovorjenih "poslov" še precej.

Med najbolj ogorčenimi je makedonski predsednik Gjorge Ivanov. "Naša služba je ugotovila, da je 90 odstotkov vseh, ki so šli skozi naš balkanski koridor, uporabilo usluge kriminalnih mrež. Z odprtim koridorjem smo torej financirali kriminalne strukture, ki služijo na račun trpljenja beguncev. Poglejte, kako inovativni in ustvarjalni so mafijci, tihotapci. Ko smo rekli, da bomo skozi koridor spuščali samo begunce, so takoj vsi migranti postali begunci. Dobili so ponarejene sirske potne liste in dokumente, vse iz Alepa. Kdo pa bo šel tja preverjat, ali so ti ljudje tam res obstajali?"

Izjemno oster in kritičen je, a hkrati prepričan, da je največja napaka stvari posploševati. Ločiti je treba varnostni vidik, kjer je Evropa, tako Ivanov, povsem odpovedala, in humanitarni, kjer ji, vsaj v Grčiji, prav tako ne gre dosti bolje. A sprehajanje čez mejo se je moralo končati, je prepričan. Zgrožen je nad razmerami na drugi strani, v Idomeniju, a prepričan, da je njegova država ravnala prav, ko je mejo zaprla. Makedonija zdaj Evropo "brani" pred ljudmi, ki prihajajo iz Evrope, schengen pred ljudmi, ki prihajajo iz schengena.

"Makedonija je dežela paradoksov, to je le še eden izmed njih. Vse, kar nas ogroža, je prišlo z ozemlja Evropske unije in Nata. S tem se ukvarjamo, ker nekdo ni zavaroval zunanjih meja Evropske unije. Delati moramo nekaj, kar bi moral delati nekdo drug kot čuvar schengena oziroma zunanjih meja EU-ja, pa tudi Nata."

Balkanska begunska pot je tudi po zaprtju včasih videti kot kakšna kriminalka, drama ali tragedija. Tihotapci, prebežniki, ki čakajo svoje agente, razočaranja nad ugotovitvijo, da se v Evropi ne cedita mleko in med, strah – med prebežniki in Evropejci –, razočaranje. Na tisoče ljudi, ki spijo po pristaniških potniških terminalih, na parkiriščih, travnikih. Dolge vrste za hrano in vodo, nervoza in popuščanje živcev, ker meje ostajajo zaprte. In kupčija s Turčijo, o kateri ima marsikdo številne pomisleke.

Turški Česme, grški otok Hios, pristanišče Pirej, Atene, begunski center Idomeni, Gevgelija v Makedoniji, Preševo v Srbiji. V preteklem mesecu sva s snemalcem Pantelijo Petrovićem s kamero opazovala zapiranje balkanske begunske poti, zmedo, nevzdržne pogoje, grško nemoč in evropsko neenotnost. Zgodbe beguncev, preobremenjenih humanitarnih delavcev, zaskrbljenih domačinov, besnih politikov … "Od meje do meje, v "obljubljeno" Evropo" – nocoj ob 20.55 na Prvem.