V Slovenijo je od 16. oktobra, odkar policija vodi statistiko prihodov beguncev in migrantov v državo, vstopilo okoli 225.000 ljudi, približno 210.000 pa jo je tudi že zapustilo. Množice se zgrinjajo v Slovenijo, sicer le eno izmed postaj na njihovi poti proti severu oziroma zahodu. Gre za ogromno ljudi, ki jih je treba sprejeti, oskrbeti, popisati, z vidika države tudi nadzirati. To počnejo tako številni prostovoljci in zdravniki kot humanitarne organizacije in pripadniki Civilne zaščite ter seveda oba represivna aparata, policija in vojska.

Da slovenska politika na prehod beguncev (oziroma prebežnikov) čez Slovenijo gleda še posebej skozi varnostno prizmo, ne priča le poudaranje potrebe po zaščiti schengenske meje EU-ja in varnosti slovenskih državljanov tako od strani koalicijskih kot večine opozicijskih strank, ampak tudi povsem konkretna manifestacija takšnega diskurza na meji v obliki oboroženih vojakov z oklepniki in policistov, ki begunce pričakajo tudi v polni protiizgredni opremi, kar je zasenčilo množice prostovoljcev ali zdravstvenega in drugega podpornega osebja.

200.000 ljudi, 23 posredovanj policije
Po mnenju dela opozicije tudi to ni dovolj. V SDS-u tako svarijo pred kaosom v državi, če bo v njej nekaj dni ostalo več tisoč prebežnikov zaradi večjega števila njihovih prihodov kot odhodov. A uradni podatki policije takšnega razmišljanja ne upravičujejo. Kot so nam v četrtek (do takrat je v državo vstopilo 188.000 beguncev) sporočili iz Generalne policijske uprave, je policija od začetka množičnega prihoda beguncev posredovala le 23-krat, od tega je bilo 17 kršitev javnega reda in miru in šest sumov storitev kaznivih dejanj. Prisilna sredstva so bila uporabljena v devetih primerih. Kot so še sporočili s policije, so bili razlogi za posredovanje "predvsem primeri, v katerih je šlo za pretepe in prerivanja med migranti, v dveh primerih je bil uporabljen tudi nož".

Povedano drugače, če je bilo med 188.000 prebežniki (številka s četrtka, 12. novembra, ko smo prejeli podatke policije) obravnavanih 23 primerov, pomeni, da je bilo - tudi, če je bilo v vsakem vpletenih po več ljudi - z vidika policije okoli 99,99 odstotka prebežnikov popolnoma neproblematičnih.

Po zadnjih statističnih podatkih policije gre pri prekrških in kaznivih dejanjih med begunci za sorazmerno neznatno količino v primerjavi s številom prekrškov in kaznivih dejanj med slovenskimi državljani. Policija sicer opozarja, da je treba upoštevati, da gre za posebne okoliščine, saj gre za ljudi, ki so dolgo na poti, pa tudi za skupine več tisoč ljudi na enem mestu, tako da po njihovem mnenju "primerjava med storitvami prekrškov in kaznivih dejanj med migranti v sprejemnih in nastanitvenih centrih ter storitvami prekrškov in kaznivih dejanj med slovenskimi državljani ni mogoča".

"Kršitve med begunci so minimalne"
"Po statistiki pride na vsakih 200 Slovencev eden takšen, ki je obsojen zaradi kaznivega dejanja. Potemtakem bi, kjer koli bi se zbirali Slovenci v večjem številu, recimo nekaj tisoč, iz varnostnih razlogov morali tudi nekaj podobnega uprizoriti, kot zdaj delamo pri beguncih," je glede prisotnosti tolikšnih in takšnih enot policije in vojske na meji za MMC dejal Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani. "To, kar se dogaja s temi kršitvami med begunci, je minimalno, pri čemer bi bilo pričakovati precej več težav. To so ljudje, ki so na koncu fizičnih in psihičnih zmogljivosti, ki v mnogih situacijah potrebujejo zgolj en droben dražljaj, da se obupano in neprimerno odzovejo in ta odziv, če do njega prihaja - in prihaja očitno zelo redko - je treba ravno tako razumeti in ne iz tega delati terorizma, delinkventov in podobno," je še dejal Petrovec.

"Teh ljudi se preprosto ne želi imeti tukaj"
Zakaj obstajajo torej tolikšna razhajanja med uradnimi podatki policije in vztrajanjem politike ter dela medijev in javnosti, da predstavlja prihod beguncev tudi veliko varnostno grožnjo? "Da se jih prikazuje kot nevarne, je del širšega pristopa. Teh ljudi se preprosto ne želi imeti tukaj. Dojema se jih kot nezaželene, kot nekoristne, kot breme, zato se jih prikaže ali kot nevarne ali pa se jim v praksi oteži pot do te mere, da ne morejo priti sem," je za MMC dejal dr. Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, sicer avtor knjige 'Migracije in kriminaliteta: pogled čez meje stereotipov in predsodkov', kar je bila tudi tema njegove doktorske disertacije. Bučar Ručman sicer razume uporabo policije in vojske "v smislu usmerjanja velikih množic ljudi in urejanja prehoda ter zagotavljanja normalnih razmer, da ne pride do prerivanj in drugih neprijetnosti, ki se zgodijo v vsaki množici," vendar opozarja, da se države, tudi Slovenija, "tega lotevajo na način, da je že izhodišče takšno, da je iz pristopa in načina ter opreme, ki se uporablja, jasno, da je ta množica razumljena kot nevarna, sovražna množica."

Sočasno poudarja, da je ob odsotnosti skupnega ukrepanja EU-ja to prepuščeno posameznim državam, ki z obstoječimi viri le s težavo rešujejo nastali položaj, zaradi česar prihaja do nezaželenih težav in prelaganja odgovornosti. Ob pa tem gre, kot opozarja sogovornik, za ljudi, ki nimajo nobenih slabih namenov in ki pred nasiljem, uniformami in puškami, bežijo. Bučar Ručman svari pred t. i. sekundarno viktimizacijo. Ljudje, ki bežijo pred vojno in nasiljem, ga nato namreč doživljajo tudi na sami poti. Te ljudi bi morale po njegovem mnenju pričakati in obravnavati predvsem civilne institucije, kot je Civilna zaščita, policija pa le kot pomoč za zagotavljanje reda in varnosti.

Pa ni morda ravno takšna prisotnost policije in vojske razlog, da varnostnih problemov praktično ni? "Predvidevam, da bi zagovorniki tega trdega pristopa rekli, da ravno zaradi njega ne prihaja do tega. A tej razlagi ne verjamem oziroma gre za preveliko ceno za to, da se to pokaže kot dobrodošlica ljudem, ki prihajajo s konfliktnih območij," odgovarja Bučar Ručman.

Tudi Ela Meh, antropologinja in aktivistka na področju migracijske politike in evropskega mejnega režima, sprašuje, ali je ravnanje, ki so ga deležni begunci na meji, primerno. "Predstavljajte si, da ste pobegnili z vojnega območja, s svojimi mladoletnimi otroki in si želite samo na varno. Potem pa vas v Evropi, obljubljeni deželi, ki naj bi bila dežela človekovih pravic in svobode, zapirajo v taborišča, vam omejujejo stike s prebivalstvom, vas pustijo skoraj brez vseh informacij in vas stražijo z vojsko in policijo."

Predstavljanje za grožnjo vodi v dehumanizacijo
Zdi se ji skrb vzbujajoče, da država begunce obravnava kot varnostni problem. "Ko neko določeno skupino ljudi percipirajo kot grožnjo, ljudi dehumanizirajo. Pozablja se, da gre za ljudi, ki so ravno takšni kot mi, le da so se rodili nekje drugje, in ki si zaslužijo dostojanstvo in spoštovanje." Ob tem dodaja, da "varnostni diskurz oziroma percipiranje migrantov kot grožnjo, upravičuje razne represivne mere - od zapiranja mej, pošiljanja vojske na meje in grajenja ograj. Samo pod predpostavko, da so migranti na neki način 'nevarni', se lahko upravičuje represivna politika do njih. Ta predpostavka pa enostavno ne drži."

Tudi Bučar Ručman svari pred dehumanizacijo beguncev. "Te ljudi na meji Evrope, celine, ki se ponaša s svobodo, pričakamo z bodečo žico, s puškami in oklepniki, ker padejo v naš konstrukt, da so to Drugi, nezaželeni, kulturno drugačni, kar pripelje do tega, da jih čisto razčlovečimo," opozarja. Previden je tudi Petrovec. Meni, da so policisti resnično utrujeni in pregoreli ter da jim je treba pomagati, "z vsemi silami, ki jih imamo, vključno z vojsko, a ne pod takimi pogoji in okoliščinami, s spremembo zakonodaje in posebnimi pooblastili". Bučar Ručman, ki je v večini krajev po državi opazoval, kako poteka sprejem beguncev, opiše tudi primere s terena, ko je manj policistom skupaj s prostovoljci uspelo s človeka vrednim dostojanstvom organizirati prevoz ljudi iz begunskih centrov do Šentilja. Po njegovih besedah je torej jasno, da se to da narediti tudi z minimalno stopnjo represije in spoštljivo.

Do politike vlade so zelo kritični tudi v številnih humanitarnih in drugih nevladnih organizacijah. "Nenehno poudarjanje varnostnih vidikov povečanega prehoda beguncev ne prispeva k umirjanju razprave, temveč povečuje občutek ogroženosti med državljani in povečuje pojavljanje sovražnega govora. Opozarjamo, da je glede na razmere, ki vladajo v sprejemnih in nastanitvenih centrih, ogrožena predvsem varnost beguncev samih, ki so zaradi nevzdržnih razmer (spanja zunaj, zmrzovanja, nezadostnih higienskih razmer, nezadostne prehrane) izpostavljeni nevarnosti za zdravje in življenje," so konec oktobra zapisali v javnem pismu premierju Miru Cerarju.

Kot so za MMC sporočili v Amnesty International Slovenije, je bila Slovenija na begunce pripravljena kot na veliko varnostno skrb, "očitno pa je tudi, da je bila priprava na prihod beguncev kot humanitarni izziv veliko slabša, saj so bile v nekaterih primerih sprejemne lokacije neustrezne, brez zadostnih stranišč in tekoče vode, ljudi pa večkrat nismo zmogli oskrbeti z dovolj vode in hrane, pod streho in na toplem."

"Stanje moralne panike"
Po Bučar Ručmanovem mnenju se je v Evropi in tudi v Sloveniji vzpostavilo "stanje moralne panike, h kateri so pripomogli tudi mediji, politični odločevalci in skrajna 'domoljubna' gibanja," gre pa za trenutek, ko je "manipulirati z ljudmi zelo preprosto," in se "začnejo sprejemati odločitve, ki niso več racionalne, in ukrepi, ki presegajo to, kar je potrebno." Namestitev oboroženih vojakov z oklepniki, policisti s ščiti in čeladami ter zdaj tudi bodeča žica po mnenju Petrovca kažejo na "pomanjkanje zdrave presoje in potrebo pokazati se možat in odločen, ko se toliko časa nisi upal in znal ali zmogel, zdaj pa na šibkem členu kažeš mišice. Ta šibki člen so seveda ti nesrečni begunci."

Nov razvoj dogodkov na meji je pretekle dni gotovo predstavljala postavitev bodeče žice ob meji s Hrvaško. Ela Meh opozarja, da so posledice takšnih ravnanj smrtonosne. "To, da Evropa zapira svoje meje, gradi ograje in bodeče žice, bo imelo za neposredno posledico še več smrti na poti, še več utopitev v Sredozemskem in Egejskem morju. Ne moremo si zatiskati oči in se delati, da grajenje ograj in zapiranje meja ni odgovorno za smrti v Sredozemlju in na balkanski migracijski poti," je dejala.

Odnos do beguncev je odnos do nas samih
Naš odnos do beguncev pa ni pomemben zgolj zaradi beguncev samih. Tiče se namreč tudi naše družbe. "Način, kako od prvega trenutka ravnamo z ljudmi, ki pridejo v Evropo, opredeljuje naš odnos do Drugih in hkrati opredeljuje naš odnos do naslednje marginalizirane skupine, ki bo naša notranja, ko ne bo šlo več za begunce. To bodo lahko naše etnične manjšine, protestniki, brezposelni, revni," svari Bučar Ručman.

Slaba popotnica za uspešno sobivanje
Bučar Ručman še opozarja na dolgoročne posledice takšnega ravnanja z ljudmi ob prihodu v državo. "Če načrtujemo neko uspešno sobivanje s temi ljudmi, ne naredimo nič dobrega, če na njih od prvega trenutka gledamo s sumom, kot da so kriminalci."

A zgodovina odnosa Slovenije do prosilcev za azil kaže, da velike želje države po sobivanju s temi ljudmi ni. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je namreč Slovenija od leta 1995 zavrnila okoli 90 odstotkov prošenj za azil. V zadnjih 20 letih je bilo vloženih 19.807 takšnih vlog. V 16.506 primerih je bil postopek ustavljen, kar po pojasnilih MNZ-ja pomeni, da je prosilec za azil pred koncem postopka zapustil državo, v preostalih 3.751 primerih pa je bil azil odobren 386 ljudem. V Amnesty International Slovenije ob tem dodajajo: "Poleg tega, da imamo v Sloveniji zelo malo dodeljenih begunskih statusov oziroma statusov mednarodne zaščite, pa je dejstvo, da Slovenijo zapuščajo tudi tisti redki, ki jim je ta zaščita priznana. Država ne zagotavlja zadostne podpore pri integraciji, tako z vidika iskanja zaposlitve kot širše vključenosti v družbo, zato je dostojno življenje težko doseči."

Medtem ko številne organizacije in posamezniki, ki se ukvarjajo z vprašanjem azila, opozarjajo na zelo restriktivno slovensko azilno politiko, pa vlada na tem področju napoveduje še dodatno zaostritev. Do azilne politike je kritičen tudi Petrovec, ki sicer meni, da med trenutnim obravnavanjem beguncev in 20-letno prakso dodeljevanja azila "na žalost res obstaja ena takšna rdeča nit."