Z današnjim dnem se v krščanskih cerkvah začenja adventno obdobje, torej čas (dobrih) štirih tednov pred božičem, drugim največjim krščanskim praznikom, ko se je po verovanju kristjanov rodil Jezus. Iz tega izhaja tudi beseda advent (lat. adventus – prihod), ki tako poudarja pričakovanje (Jezusovega) prihoda.

Kristjani se na praznik pripravljajo tako, da pred prvo adventno nedeljo spletejo adventni venček, nanj pa postavijo štiri adventne sveče. Vsako nedeljo pred božičem jih nato postopoma prižigajo – na prvo adventno nedeljo eno, na drugo dve, na tretjo tri, zadnjo nedeljo pred božičem pa gorijo štiri. Gre za simbolično "razsvetljevanje" najtemnejšega dela leta, razlagajo v slovenski Katoliški cerkvi, da je na dan Jezusovega rojstva prostor kar najbolje osvetljen.

Advent kot krščanska priprava na veliki praznik nima točno določenega števila dni – v nasprotju s postnim časom, ki mu sledi velika noč. Letos, ko se advent začne na nedeljo, 1. decembra, je to obdobje med krajšimi in traja 24 dni (lani, ko je bil božič na ponedeljek, je bil npr. še krajši in je trajal le 22 dni), povsem drugače pa je tista leta, ko je božič na soboto ali nedeljo in se tako začetek odštevanja štirih nedelj pred božičem pomakne že precej v november.

Kristjani so se z adventom na božič pripravljali že stoletja – po nekaterih virih naj bi se pojavil že v 4. ali 5. stoletju našega štetja, le da je takrat predstavljal obdobje priprave bodočih kristjanov na krst, ki so ga izvajali na praznik svetih treh kraljev (6. januarja), piše britanska enciklopedija (Encyclopedia Britannica), v obdobju srednjega veka pa so ga začeli povezovati z božičem.

Danes lahko odštevanje do božiča zaznamujemo tudi s t. i. adventnimi koledarji. Korenine teh segajo v 19. stoletje na območje današnje Nemčije – kot navaja britanska enciklopedija, naj bi po anekdoti prvi adventni koledar "izumila" neka bavarska mama, utrujena od večnih vprašanj svojih otrok, kdaj bo končno božič. Na začetku so nemški protestantski verniki tako ob prvi adventni nedelji na vrata ali steno s kredo narisali ustrezno število črt in nato vsak dan po eno izbrisali ali pa se na božič pripravljali tako, da so za vsak dan adventa prižgali po eno svečo ali pa vsak dan na steno obesili drugo božično podobo. Obstajala je tudi navada, da so otroci v provizorično zibelko vsak dan položili vsak po eno slamico, da je bila ta primerno "obložena" za novorojenega Jezusa, še navaja enciklopedija.

Na začetku 20. stoletja so se v časopisih pojavili prvi natisnjeni adventni koledarji, za razmah adventnih koledarjev pa je zaslužen nemški tiskar Gerhard Lang, ki je v 20. letih izdelal prve koledarje z (danes značilnimi) "vratci", ki so jih otroci vsak dan adventa odpirali in za katerimi so se skrivale božično obarvane podobe. Navdihnila naj bi ga zamisel njegove matere, ki je v njegovem otroštvu na kos kartona prišila sličice ali pa kakšne drobne slaščice – za vsak dan adventa po eno. Pozneje so začeli izdelovati koledarje, ki so za kartonastimi vratci skrivali različne citate iz Svetega pisma.

V obdobju druge svetovne vojne je tradicija začasno zamrla (tudi zaradi odloka nacistov, ki je prepovedal tiskanje koledarjev s slikami), po koncu vojne pa so jo znova oživili in kaj kmalu ponesli v ZDA, kjer je – kot številne druge tradicije – dobila povsem drugačne razsežnosti.

Danes so najbolj znani adventni koledarji, ki v okencih skrivajo čokoladice – prvi tovrstni naj bi se pojavili pred okoli 70 leti. V nasprotju s tradicionalnimi krščanskimi koledarji so koledarji z leti postajali vse bolj "univerzalni" in so šteli dneve od 1. do 24. decembra, kar je letos sicer enako krščanski tradiciji, a večinoma ni tako.

V zadnjih dveh desetletjih so adventni koledarji postali veliko več kot zgolj kartonasta škatla, ki je za okenci skrivala dobrote. Ne le njihov videz, ampak tudi ciljne skupine so se razširile – danes jih je mogoče kupiti za vse starostne skupine in niso niti približno več namenjeni zgolj najmlajšim, ampak za tako rekoč vsa področja življenja.

Prozvajalci igrač (npr. Lego) ponujajo miniaturne različice svojih značilnih izdelkov, izdelovalci alkoholnih pijač svoje pomanjšane različice, podobno tudi izdelovalci kozmetike, različne modne znamke, v adventnih koledarjih se skriva (in s tem prodaja) celo orodje za domače mojstre ... Je šlo morda vse skupaj predaleč? Številni menijo, da je potrošništvo koledarje uničilo in zdaj prisegajo na doma izdelane. Kaj pa vi?