Dogovoriti se. Naloga, ki jo zaupamo ekipi, ki jo zdaj že skoraj vsaki dve leti pošiljamo v državni zbor. Minili so časi ostrakizma, ko so lahko iz Aten s črepinjsko sodbo za deset let izgnali politika, ki je s častihlepjem vzbujal preveč pozornosti. Za nas ne veljajo pravila konklava, kjer so lahko neenotne kardinale s pomanjkanjem hrane in po legendi sodeč, nekoč celo z rušenjem strehe prisilili k odločitvi. Tako smo odvisni od veliko nevladja in medvladja, ki stane. Največ zaradi paralize javne uprave, ki si te dni in vse do jeseni ne bo upala sprejeti prav nikakršne odločitve.
Politiki so poleg državnih direktorjev redka kasta v Sloveniji, ki nima konkurence iz tujine. Prav povsod drugje imamo možnost izbire. Državljani se lahko odpeljemo v tujino na zdravljenje, delo in celo služenje tujim vojskam. Nekateri tja peljejo denar. Celo pravico gremo lahko poiskat v tujino, če nas naša sodišča ne prepričajo. K nam lahko pridejo tuji strokovnjaki in tako se vaših zob lahko loti tudi makedonska zobozdravnica. Prav nikakršnih možnosti pa nimamo, če nismo zadovoljni s svojimi politiki. Ne moremo, denimo, pripeljati tujcev. Res je, lahko se skušamo sami podati v njihove vrste, vendar je to približno tako preprosto kot puljenje lastnih zob.
Druge predčasne volitve so čas za resen pomislek o tem, kaj se dogaja z našo politiko. Le redki, še najmanj tam prisotni, bodo v nedeljo razmišljali, ali je kaj narobe, da tiskovno središče v Cankarjevem domu ob volitvah navadno spominja na letno srečanje nekdanjih članic in članov ZSMS-ja. Verjamem, da je težko oditi iz politike, če nisi zaposljiv v resnični službi. Žal to pomeni, da lahko direktor Državne volilne komisije Dušan Vučko v kotu volilnega središča postavi manjšo stavnico. Na njej bi napovedovali, kdaj bodo naslednje volitve. Bojim se, da bi kljub visoki kvoti le malokdo stavil na leto 2018.
Žalostijo me ljudje, ki jim ne uspe opravljati svojega posla in ne pripeljejo stabilne države vsaj do rednih volitev. Še bolj žalostno je, ko znajo ob vsem tem urejati vsa druga področja. Po novinarjih in sodnikih bodo tokrat morda na vrsti še fiziki, ki gotovo ne vedo najbolje, kako se ravna z nuklearko. Za težave mora biti kriv nekdo drug.
“Naša država potrebuje predsednika, ki se lahko popolnoma posveti svojim dolžnostim doma in v tujini. Predsednika s podporo in zaupanjem ne samo večine, temveč široke večine državljanov. Dogodki preteklih tednov in dni so pokazali, da je bilo zaupanje vame in v učinkovitost mojega dela občutno načeto. Zato svojih dolžnosti ne morem več opravljati,” je dejal v odstopni izjavi nemški predsednik Christian Wulff. Ni odstopil le zaradi tožilske preiskave domnevno spornega posojila, ki je nato izkazala kot neutemeljena. Kaplja čez rob so bili predvsem njegovi razkriti pritiski na medije. Volivci in strankarski kolegi so mu povedali, da je zapravil za politika ključno. Zaupanje.
Winston Churchill, avtor izposojenega citata o “začetku konca” iz uvoda, je kot najboljši argument proti demokraciji izpostavil petminutni pogovor s povprečnim volivcem. Le kaj bi dejal po petih minutah s katerim od naših politikov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje