Kakšni izzivi jo čakajo na strani starih članic, ki utegnejo imeti zadržke do širjenja povezave na Zahodni Balkan, in kakšne ovire bodo morale še preskočiti države, ki bi se rade pridružile skupini držav z najvišje razvitimi demokratičnimi standardi na svetu?

Na svojem zaslišanju je jasno poudarila, da pri izpolnjevanju meril za priključitev povezavi ne more biti popuščanja. Če hočemo zaščititi integriteto širitvenega procesa in evropskih integracij, morajo prihodnje države članice izpolniti vsa merila, je dejala med zaslišanjem pred odborom Evropskega parlamenta, pristojnim za zunanjo politiko. "Prošnja za članstvo je izbira, ne pa obveza, a zahteva izpolnjevanje pogojev in zavez." Brezkompromisno je postavila tudi temelje, na katerih lahko temeljijo širitve, to je zvezanost evropskim vrednotam; demokraciji, vladavini prava, ki je temeljno načelo EU-ja, in varovanju človekovih pravic. Natančne komunikacijske strategije prepričevanja držav članic o nujnosti širitve pa še ni predstavila.

Zagovarjanje širitve se mora začeti takoj

Nato sta nas že dan po zaslišanju Marte Kos sešli opozorili raziskovalki, ki proces širitve preučujeta analitično, vsaka v okviru svojega mislišča. Berta Lopez prihaja iz raziskovalnega Centra za evropsko politiko, Ilirijana Gjoni pa z inštituta Carnegie Europe. Berta Lopez nam takoj pove, da je tako na zaslišanju Marte Kos kot tudi v usmeritvah, t. i. mission lettrih, ki jih je za kandidate pripravila Ursula von der Leyen, pogrešala jasnejšo strategijo, kako vse države članice spraviti na skupni imenovalec, ko govorimo o širitvi. "Ne vem, kako trdna je politična volja komisije in različnih evropskih akterjev, toda ne smemo pozabiti, da so odločitve za vsako širitev Unije na koncu odvisne od držav članic, ki morajo odločitve upravičiti tudi pred svojo domačo javnostjo. Tudi če ni potreben referendum za to, da sprejmemo novo članico, je treba takšne odločitve dovolj jasno predstaviti državljanom. Denimo v Španiji, od koder prihajam, širitev na Balkan ni izpostavljena tema, a ljudem bo treba naslednjo širitev ustrezno predstaviti, saj se bodo spraševali, ali je demokratični razvoj v državah pristopnicah sorazmeren s stopnjo demokracije pri nas. Proces pojasnjevanja in utemeljevanja, zakaj širitev na te države, se mora začeti zdaj. Tega ne moremo sprožiti šele takrat, ko bo na referendumu vprašanje, ali bomo te države spustili v EU."

Raziskovalka z inštituta Carnegie Europe Ilirijana Gjoni pa pove, da je zanjo kot nekoga, ki prihaja iz Črne gore, torej regije Zahodnega Balkana, in se s tematiko kot raziskovalka dejavno ukvarja, nadvse dobrodošlo, da bo resor za širitev zasedel nekdo, ki prihaja iz nekdanje Jugoslavije. "Ljudje z izkušnjo priključevanja Uniji imajo boljši občutek, kakšno pot morajo države pristopnice prehoditi. Iskreno verjamem, da bo nova komisarka za širitev potiskala to agendo naprej, kar bo vneslo tudi stabilnost v sam proces širitve. To je zelo pomembno, ko se ozremo okrog po svetu in vidimo ne le evropske, pač pa tudi izzive v svetovni politični areni. Širitev EU-ja morda ni na vrhu dnevnega reda. Celo več, spodbujanje širitve lahko celo destabilizira EU, saj države članice niso povsem enotne."

Si Evropa bolj želi Ukrajino kot Zahodni Balkan?

Od ustanovitve EU-ja, pri kateri je sodelovalo šest ustanovnih članic, je bilo izvedenih sedem širitev, nazadnje leta 2013, ko se je Uniji pridružila Hrvaška. Slovenija se je pridružila EU-ju v okviru pete, največje, širitve povezave leta 2004, ko se je priključilo 10 novih članic. Danes je v Evropski uniji 27 držav. Kandidatk za priključitev pa je devet: Albanija, Bosna in Hercegovina, Gruzija, Moldavija, Črna gora, Severna Makedonija, Srbija, Turčija in Ukrajina.

Med naštetimi je nedvomno najbližje priključitvi Črna gora, toda vemo tudi, da je kar nekaj držav članic, ki bi raje videle v evropski družbi Ukrajino kot države Zahodnega Balkana, meni Berta Lopez iz Centra za evropsko politiko. "Nisem povsem prepričana, a verjamem, da bodo nekatere članice bolj preferirale Ukrajino kot balkanske države. To bi bila po mojem mnenju napaka, ker omejevanje nekoga, ki napreduje, in povezovati posamezni primer z drugim je lahko napačno sporočilo državam Zahodnega Balkana."

Ambiciozni Črna gora in Albanija

Črna gora ima velikopotezen načrt priključitve do leta 2028, potrdi Ilirijana Gjoni, kar pomeni, da bi bilo treba zapreti vsa poglavja do leta 2026. "To je res ambiciozno, a zadnjo besedo bodo imele države članice. Denimo Nizozemska zgodovinsko ni zagovornica širitve, toda na podlagi stikov, ki jih imamo v zadnjem času z njihovimi političnimi vrhovi, opažamo, da dokler vidijo enotnost drugih delov Unije in moči, ki jo ima v svetu, bodo svoja stališča oblikovali na podlagi tako svojih interesov kot interesov širjenja Evropske unije. Torej če bo Črna gora, denimo, ustrezno izpolnjevala pričakovanja v času širitve, bo vsaj za to državo preprostejša pot v povezavo, ker obstaja politična volja na najvišjih ravneh Unije."

Zato Ilirijana Gjoni vidi še večji izziv za Albanijo, ki želi vstopiti v EU do leta 2030. Zdaj vidimo, kako skuša Albanija ustreči Italiji z gradnjo migrantskih centrov na svojem ozemlju. "To je povzročilo precej burne razprave znotraj EU-ja, a ker se trda desnica v Evropi krepi in ker je italijanska premierka Giorgia Meloni zelo odločna v teh procesih, hkrati pa postaja s svojimi politikami vse močnejša figura tudi na svetovni ravni, se zdi, da lahko ta ustrežljivost Albaniji tudi koristi pri približevanju povezavi." Vendarle pa ustrežljiv odnos do Italije ne bo dovolj, dodaja, saj bo Albanija morala narediti še odločne korake na področju zagotavljanja svobode medijev, zato se ji zdi leto 2030 za vstop Albanije v EU nadvse velikopotezen načrt, v mandatu Marte Kos na čelu širitvenega resorja pa bo postalo jasneje, ali je tudi uresničljiv.

Izgubljena vera v širitev v nekaterih kandidatkah

Čeprav je bil za partnerice z Zahodnega Balkana vzpostavljen poseben širitveni proces, imenovan stabilizacijsko-pridružitveni proces, pa zmanjšan tempo pušča Zahodni Balkan v čakalnici že tako dolgo, da sta v državah te regije skoraj zamrla iskrena želja in upanje na polnopravno članstvo. Poleg omenjenih Albanije in Črne gore so trenutno vključeni v ta proces še Bosna in Hercegovina, Kosovo, Severna Makedonija in – Srbija, kjer v nasprotju z denimo Albanijo ali Črno goro oviro predstavlja tudi domače javno mnenje, saj se javnost pogosto bolj kot z evropskimi vrednotami in načinom življenja raje spogleduje z Rusijo, tudi vpliv Kitajske se pozna. Berta Lopez opozori na diskrepanco med dejanskimi investicijami EU-ja v Srbiji in prepričanji o višini vlaganj Rusije in Kitajske: Zanimivo je pogledati, kakšne so dejansko ruske investicije v Srbiji. V primerjavi z vlaganji EU-ja občutno nižje, toda ko ljudi v Srbiji vprašaš, kaj menijo, od kod je največ tujih investicij, opaziš, da so v glavnem prepričani, da investicije prihajajo iz Rusije in Kitajske. V resnici pa ima Srbija dve tretjini blagovne menjave z EU-jem. Percepcija pa je povsem drugačna.

Razumljivo, da se Srbija lažje identificira z Rusijo kot svojo tradicionalno zaveznico, tudi zaradi kulturnih in religijskih podobnosti, pa pojasni Ilirijana Gjoni. "Srbi se seveda lažje prepoznajo v ruskem kulturnem okolju tudi skozi pravoslavno vero. Morda zato, ker se ljudje v posameznih delih države počutijo pozabljene in da nimajo takšne kakovosti življenja kot ljudje v drugih delih sveta. Tako se počutijo kot poraženci globalizacije, zato bi se radi videli v družbi velikih igralcev. Rekla bi, da gre bolj za kulturno in identitetno vprašanje kot neposredno povezano z investicijami, ki prihajajo v regijo."

Berta Lopez se vrne k zadržkom v državah članicah, ki utegnejo biti glavna ovira širitve – strah pred širjenjem iliberalizma in predsodki, ki so v povezavi z državami Zahodnega Balkana prisotni v Evropi. Javnomnenjske raziskave kažejo, da več kot polovica državljanov EU-ja podpira priključitev Ukrajine, medtem ko le 25 odstotkov podpira priključitev Bosne in Hercegovine, Albanije in Črne gore: "Če iščemo razloge za odklonilna stališča do držav Zahodnega Balkana, se moramo vprašati, kakšna je predstava povprečnega državljana EU-ja o teh državah. Odkar je izbruhnila vojna v Ukrajini, vidimo to državo kot borko za vrednote EU-ja in branik naše demokracije. Albanija je danes res za Evropejce turistična destinacija, toda še pred nekaj letih je bila prevladujoča podoba v evropskih medijih, da gre za mafijsko državo. To so bile edine predstave, ki smo jih imeli o Albaniji in Kosovu, denimo. Če je to edina ali prevladujoča predstava, ki jo imamo o neki državi, in ko se vprašamo, ali naj se nam pridruži v EU, je odgovor – nikakor NE!"

Cena naraščajočega iliberalizma v EU-ju

Vsekakor pa so po mnenju Lopez v ospredju politična, in ne ekonomska vprašanja in utegne se zgoditi, da bodo države kandidatke žrtve erozije vrednot znotraj Evropske unije, tako se zdi, da je med državami članicami prisoten stran, da utegnejo nove članice vnesti nemir v EU, sploh ker se poveča verjetnost, da bi se voditeljem povezave pridružil še kak iliberalni voditelj. A za raziskovalki ostaja eno ključnih in neodgovorjenih vprašanj, kako bo politična volja Evropske komisije dobila podporo tudi pri državah članicah, ki bodo morale na koncu vse skupaj prižgati zeleno luč za širitev, tako kot morajo v procesu širitve za vsak njihov korak. Do naslednje širitve Evropske unije je še torej dolga pot tako za države kandidatke kot tudi za države članice, da bodo pripravljene v svojo družno sprejeti novinke.