Švedska je sredi 90. let prejšnjega stoletja doživela gospodarski zlom. Šla je skozi temeljito prestrukturiranje in se vrnila kot model, ki ga tudi številni predstavniki slovenske države na obeh političnih straneh omenjajo kot zgled moderne socialne države.
Težave Slovenije dandanes in Švedske tedaj so si do neke mere podobne. Naraščajoč proračunski primanjkljaj in čezmerna državna poraba, dolg države, ki se kotali proti nevzdržnemu, slaba posojila, ki se valjajo po bančnih bilancah. Tudi rešitve so relativno podobne. Med drugim ima Švedska zlato fiskalno pravilo (ki ga sicer moramo v Sloveniji še operacionalizirati), kot mi je tudi ta država imela slabo banko.
Razlika je predvsem v današnjem stanju. Slovenija ima že od zadnje svetovne gospodarske in finančne krize gospodarstvo v krčenju (s krajšimi premori). Tudi Švedsko je ta kriza leta 2008 prizadela, a se je že leta 2010 vrnila z visoko, 6-odstotno gospodarsko rastjo. OECD ji za prihodnje leto napoveduje 2,3-, leta 2015 pa 3-odstotno gospodarsko rast.
In to kljub razmeroma visokim davkom. Kako razrešiti kvadraturo kroga visoke davčne obremenitve ter hkratne konkurenčnosti in rasti? Kako so to storili na Švedskem, kjer se še vedno namesto evra oklepajo krone, je za MMC pojasnil evropski poslanec, član komisije za ekonomske zadeve in denarne zadeve ter podpredsednik združenja evropskih liberalcev ALDE, Olle Schmidt.
Vabljeni k branju MMC-jevega intervjuja.
____________________

Medtem ko se Slovenija še vedno utaplja v krizi, gre Švedski razmeroma dobro. Pravzaprav je Švedska že prebrodila eno veliko krizo. Ker je spet na dobri poti, je očitno povlekla nekaj pravih potez. Katere? Kaj se lahko Evropa nauči iz vašega primera?

Na Švedskem smo v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja ravnali zelo neodgovorno in lahkomiselno, kar nas pripeljalo do velikega kolapsa v 90. letih. Ko smo na koncu potegnili črto, smo se naučili nekaj pomembnih lekcij. Naučili smo se, da ne moreš zapravljati denarja, ki ga nimaš.

Švedska je precej specifična socialna država. Ima razmeroma visoke davke in precejšno prerazporeditev v socialne transferje, v zdravstveni sistem in skrb za ostarele. Da vse to lahko dejansko plačujemo, potrebujemo dejansko delujoče gospodarstvo. Potrebujemo visoko gospodarsko rast.

Ker so nas dogodki v 90. letih tako šokirali, smo začeli ustvarjati gospodarsko in socialno bolj vzdržno okolje. Vse to smo postorili z visoko stopnjo soglasja med političnimi strankami. Podoben proces lahko danes opazujemo v Evropski uniji.

Sprašujete me, zakaj nam gre dandanes bolje? Poglavitni razlog tiči v našem neodgovornem ravnanju v 80. letih, ki je skozi šok pripeljalo do ogromnih sprememb po celotnem sistemu: od proračunskega sistema, neodvisne centralne banke do ostrih strukturnih reform. Ugotovili smo, da enostavno moramo spraviti javne finance v red.

Kaj uvrščate pod neodgovorno in lahkomiselno ravnanje?

Cilji naše inflacijske in plačne politike so bili nevzdržni. Zapravili smo več, kot smo imeli. Naš primanjkljaj se je zaradi javne porabe le povečeval.

Trgi so to spregledali. Naša denarna enota, švedska krona, je bila vezana na košarico različnih evropskih denarnih enot, a ji ni zmogla slediti. Trg nam je povedal: to ni dobro. Celo določena velika švedska zavarovalnica je popolnoma ustavila kupovanje švedskih državnih obveznic, ker je ocenila, da postaja naše zadolževanje nevzdržno.

Sledilo je precej viharno obdobje. V zelo kratkem času smo izgubili na stotisoče delovnih mest, kar sedem let pa je trajalo, da smo se spet pobrali.

Izvedli smo globoke reze. Švedska je zarezala v socialne transferje, v zavarovanja za brezposelnost itd. To so bili trdi časi, še posebej za občine in druge lokalne oblasti.

Res je, da je bilo težko. Hkrati pa je tudi res, da je večina državljanov Švedske to podprla in presodila, da nas to lahko pripelje na bolje. Pogosto se je reklo: Le skupaj bomo kos težavam.

In res: politične stranke, socialni partnerji, sindikati in gospodarstveniki, krizo smo prebrodili skupaj. Imeli smo širše soglasje.

Tega danes ne vidimo v državah, kot so Portugalska, Grčija in Španija. Sam veliko potujem in vedno, ko sem, recimo, v Grčiji, jim svetujem: poskusite zgladiti razlike. Ker če vam to ne uspe, nastanejo hude težave. Razdeljeni boste težko dosegli srca ljudi in jim pojasnili, čemu in zakaj je kaj potrebno.

Ker vse to je ostro in težko. Vsi ti procesi so dramatični. In marsikdo bo v tem procesu izgubil. Ampak! Vse to je posledica nevzdržne, lahkomiselne in zapravljive politike, kar lahko dandanes vidite v marsikateri evropski državi.

Poudariti moram, da ne pridigam nikomur. Ne želim pridigati, ker vem, da smo različni. A če mene vprašate, kaj je treba storiti, bom spomnil na potrebo po soglasju. Malo več soglasja bi po mojem mnenju blagodejno vplivalo na reševanje krize.

Kako je Švedska rešila vprašanje bank in slabih posojil?

Banke smo nacionalizirali. Bilo je nekoliko čudno, ampak to smo storili. Vlada je nase prevzela posojila in slaba med njimi uvrstila na slabo banko. Nekaj bank v slabem stanju je združila. Pet ali šest let zatem smo banke spet privatizirali.

Ravno zato ima danes zelo veliko Švedov lastniške deleže v bankah. Imamo jih tudi jaz, moja družina in moji sinovi. Vsem so delnice ponudili v odkup. Sicer smo odkupili manjši delež, a to dejstvo ostaja.

Ves denar - celo še več - ki je šel v banke, se je tudi vrnil. Vse in še več je šlo nazaj k švedskim davkoplačevalcem in vladi.

Menite, da je bila odločitev za reševanje s slabo banko pravilna?

To smer smo pač izbrali. Zavedam se slabih strani in težave slabih bank, saj se ne nazadnje s tem spopadamo pri pogajanjih o evropski bančni uniji. Davkoplačevalci ne bi smeli nikoli več reševati krize, kot se to dogaja zdaj.

Ampak, če je celoten bančni in finančni sistem v nevarnosti zaradi nekaj težavnih bank - ali celo samo zaradi ene - potem enostavno ne smeš izključiti možnosti, da bi vlada delovala kot posojilodajalec v skrajni sili.

To predlagamo znotraj pogajanj o bančni uniji, a smo naleteli na precejšnje kritike Evropske komisije in drugih držav članic. Do zdaj nam je uspelo doseči kar obsežen kompromis, v katerem posojilodajalec v skrajni sili sicer ni omenjen, ni pa s tem še vsega konec.

Nad švedskimi vladami visi zlato fiskalno pravilo. Pa mu dejansko sledijo?

Kar dosledno. Zdaj se sicer politika zapleta v razpravo, ali smo morda v kriznih časih preveč restriktivni. Opozicija meni, da bi morali biti bolj proaktivni pri državnih vlaganjih v infrastrukturo in podobnih ukrepih.

Ampak, še vedno nam ostajajo izkušnje iz 80. in 90. let, ki jih nekateri politiki zelo zlahka pozabljajo. Potrebujemo neko zavoro. Potrebujemo delujoče gospodarstvo. Ker smo zelo odvisni od izvoza, se tega dobro zavedamo.

Kot socialna država potrebujemo rast in kupce za svoje dobrine. Zelo smo odvisno od evropskega trga. Ko se je ta po padcu Lehman Brothers zlomil, je udarni val v le mesecu dni odplaknil veliko število delovnih mest. V enem mesecu je podjetje, kot je Volvo Trucks, izgubilo skoraj vse. Upad naročil je bil dramatičen, prav tako tudi porast nezaposlenosti.

Naši samodejni stabilizatorji, kot so socialni transferji in nadomestila za brezposelne, so udarec ublažili. Pri tem nismo nič zares posebnega, podobno je tudi drugje po Evropi. Osebno menim, da so takšni stabilizatorji potrebni.

Kar Evropa počne, je nekoliko obsežnejša različica tega, kar smo na Švedskem uvedli že v 90. letih. Vsi fiskalni ukrepi, kot so Pakt za stabilnost in rast, evropski semester in podobno, vsi kažejo, da Evropa potrebuje fiskalne zavore.

Se strinjate z oceno, da je kriza evrskega območja tudi plačilnobilančna kriza? In če se, kako naj se EU tega vprašanja loti?

Potrebujemo gospodarsko rast po vsej Evropi in popolnoma razumem kritiko, ki jo je nad Nemčijo izrazila Evropska komisija. A če Nemčija v času vlade Schröder-Fischer ne bi opravila svoje domače naloge, bi bile evropske težave dandanes še hujše.

Obenem sem mnenja, da bi morali Nemci doma več vlagati in več trošiti. To bi vsej Evropi nekoliko olajšalo težave. Kot vemo iz zgodovine, pa je to za Nemce zelo problematično, saj se še spominjajo časov hiperinflacije v 30. letih. Smo države in celina z zgodovino, ki se je ne da zlahka pozabiti. Miselnost se utegne nekoliko spremeniti z novo nemško veliko koalicijo.

Obenem se morajo enostavno zgoditi strukturne reforme v Franciji, Španiji, Italiji in Grčiji. Ker če se ne bodo, se ne moremo obesiti na Evropsko centralno banko za reševanje težav. Oni upravljajo monetarno politiko in lahko težave kratkoročno ali srednjeročno lajšajo. Če pa želimo videti dolgoročno rast, so strukturne reforme v velikih evropskih državah neizogibne. Na žalost jih je malo.

Kljub vsemu na Švedskem kombinirate visoke davke in socialno državo s konkurenčnostjo in rastjo. Kako?

Kako lahko čmrlj leti? Čmrlj zaradi premajhnih kril ne bi smel leteti. Ampak čmrlj tega ne ve in vseeno leti [smeh]. Da, to vprašanje smo na Švedskem prediskutirali na dolgo in široko, ekonomisti so se lotili obširnih analiz, kako je mogoče združiti visoke davke in gospodarsko rast. Osebno mislim, da gre za kombinacijo majhne države z relativno majhno, a notranje harmonično populacijo.

Sicer se spreminjamo, postajamo multikulturna družba, kar pa je vseeno dobro za Švedsko.

Imamo nekaj osnovnih dobrin, kot so gozdovi, rude in kovine, ki jih lahko izvažamo. Obenem smo uspešno ustvarili nekaj vodilnih svetovnih imen v industriji in farmacevtiki. Imamo podjetji Volvo in Saab, pri čemer sta tudi onadva zašla v težave. Saaba ni več v proizvodnji avtomobilov, Volvo Cars so kupili Kitajci, vsaj Volvo Trucks je ostal na Švedskem.

Leta 2014 bo minilo 200. leto miru na Švedskem. V tem smo resnično edinstveni in imamo precej sreče. Včasih smo se vojni izognili na precej bojazljiv način, to moram poudariti. To nam ni vedno v ponos, še posebej ne starejšim generacijam. Poleg dolgotrajnega miru se nam je uspelo izogniti nasilnim revolucijam, demokracija je k nam prišla po mirni poti.

Vse to vključite v kulturo, ki spodbuja in ceni delo. Pri nas kultura pravi: delaj! Če nimaš zaposlitve in se delu izogibaš, boš kmalu naletel na zaplete na socialnem področju. Pri nas si to, kar delaš. Takšen je naš način življenja.

Na razvoj takšnega načina razmišljanja je vplivala trda, neizprosna nordijska narava. Naučili smo se, da moramo sami reševati lastne težave, če se hočemo prebiti na boljše. Naj spomnim, da je bila Švedska na začetku 20. stoletja med najrevnejšimi evropskimi državami.

Ko so desetletja minevala, se je polagoma vzpenjala. Ko smo se bližali 70. letom, ko je Evropa bila na stopnji obnove in ponovne rasti po 2. svetovni vojni, je Švedska ponudila vzpostavljeno in polno delujočo industrijo.

V 2. svetovni vojni nas niso bombardirali, ostali smo celi. Lahko smo proizvajali, lahko smo izvažali in s tem smo tudi precej zaslužili. Vzporedno smo gradili svoj sistem socialne države - in to na trdnih temeljih!

Težave so nastale, ko smo začenjali zapravljati več, kot smo zaslužili. Porabili smo več, kot smo imeli, naše plače so rasle hitreje od produktivnosti in postajale nevzdržne.

Iz vsega tega smo se nekaj naučili. Zato nam dandanes trg dela relativno dobro deluje, imamo sistem socialnega dialoga in zelo malo je dni, ki jih švedski delavci preživijo v stavkah. Vsaj primerjalno z drugo Evropo, denimo s Francijo.

No, medtem ko vam po najboljši volji poskušam razložiti, kakšni so razlogi, ki so nas pripeljali do sem, se že vse spreminja. Svet postaja globalen in Švedska z njim. K nam prihaja vse več priseljencev.

Nekoč so bili vaši dedki tisti, ki so prihajali k nam. Imeli smo zelo veliko delovne sile, ki je prišla iz nekdanje Jugoslavije in ki nam je pomagala ustvariti naš industrijski čudež 50. in 60. let. Ampak ta delovna sila je bila usposobljena!

Dandanes k nam večinoma prihajajo priseljenci iz afriških držav. Na nas leži odgovornost, da zanje poskrbimo, in to odgovornost smo sprejeli. Zame osebno je to obveznost. Živim v mestu Malmö, kjer je 35 odstotkov prebivalstva priseljencev. S tem imamo nekaj težav, a na koncu je dobro za mesto in dobro za Švedsko, da te priseljence ima.

Ampak, ko so k nam prispeli ljudje iz nekdanje Jugoslavije, so lahko začeli živeti in delati skoraj takoj. Zelo hitro so se tudi naučili jezika. Dandanes je precej težje. Precej zahtevno je integrirati ljudi brez izobrazbe, ljudi, ki morda sploh niso nikoli bili v šoli, kot se pogosto izkaže za priseljence iz afriškega roga.

A vsi ti dejavniki skupaj sestavijo današnjo Švedsko. Odgovor je precej dolg in upam, da je bil dovolj razumljiv.

Družbe in gospodarstva so zelo zapleteni pojavi in kličejo po dolgih in zapletenih odgovorih. Eden izmed zelo pomembnih dejavnikov v veliki enačbi naroda je denar, ki ga uporablja. Švedska nima evra, temveč ohranja krono. Kako to vpliva na vaše gospodarstvo?

Težko vprašanje. Če ga naslovite name, vam bom rekel, da nam krona ni ravno v pomoč. Če pa švedske državljane vprašate, kaj menijo o našem nevstopu v evrsko območje, vam bo 80 odstotkov ljudi dejalo, da je to za nas dobro. Sam menim, da to dolgoročno slabo vpliva na nas. Naše izkušnje z devalvacijo ter depreciacijo krone so vse prej kot pozitivne.

Vzemimo Finsko. Finska je del evrskega območja, pa ji gre skoraj tako dobro kot Švedski, in to čeprav mora vplačevati v sklada EFSF in ESM. Meni to pove še, da je Finska bolj iskreno v Evropski uniji, saj izkazuje solidarnost z drugimi državami.

Švedski podjetniki se nad krono dandanes pritožujejo. Natančneje, pritožujejo se nad njeno vrednostjo, ki da je precenjenega in zavira izvoz. Industrijo veliko stane tudi nestabilnost denarne enote, ki se spreminja praktično iz dneva v dan.

A kljub vsemu, če vprašate državljane, ti menijo, da je za nas bolje, da ostajamo zunaj evroobmočja in njegove krize.

Vaši državljani so precej dobro informirani o tem, kaj se dogaja v državi. No, vsaj to možnost imajo, ker je Švedska z vidika transparentnosti in dostopa do informacij precej nenavadna. Kako daleč gre vaša transparentnost? Ali lahko običajen Šved izve podatke o vašem bančnem računu in kako to vpliva na stopnjo korupcije?

Pravzaprav je zakon o transparentnosti v švedski parlament prinesel finski duhovnik, ki je leta 1766 prišel v Stockholm. Takrat sta bili Finska in Švedska še ena država.

Posledično imamo na Švedskem zelo dolgo tradicijo odprtosti in transparentnosti. Skoraj vse je javno. Kar se tiče bančnega računa, tega v moji deklaraciji ne boste našli, bo pa tam vse, kar iz njega izhaja.

Še posebej v času kislih kumaric, ko tabloidi iščejo teme, lahko običajno iz medijev izvem, koliko zaslužim in ali sem zaslužil več kot lani.

Če vas zanimajo moje osnovnošolske ocene iz leta 1968, jih lahko dobite. To zna biti precej težavno za našega finančnega ministra. Tabloid je namreč izbrskal, da je bil zelo slab v matematiki. Njegov učitelj je za časnik izjavil, da je zelo slabo za državo, če je njen finančni minister slab v računstvu [smeh].

Obenem to kaže, da lahko s takšno ureditvijo živimo. Moj bančni račun sicer ni javen, je pa javna vsota vsega, kar imam. Poleg tega bodo vsi moji bančni računi, vse moje delnice in drugo imetje, zajeti v deklaraciji, ki mi jo bo država poslala aprila, jaz pa bom lahko s SMS-jem ali z e-pismom potrdil, da v njej vse drži. Novembra bom prejel odgovor. Kar pomeni: o nas vedo veliko.

Če ste na novo priseljeni na Švedsko, vas bo takšna odprtost morda precej začudila, morda boste čutili, da vam jemlje osebni prostor in posega v vašo integriteto. Ko o švedski ureditvi razlagam kolegom v Bruslju, so po navadi osupli. Takšno ureditev transparentnosti in odprtosti poskušamo prenesti tudi v zakonodajo Evropske unije, a gre zelo težko.

Veliko je nasprotovanja. Do trenutka razkritja je vse skrivnost - to je prevladujoč odnos v Evropski uniji. Mi pa hočemo popolnoma nasprotno. Če do mene pridejo komisarji z dokumenti in mi rečejo, da so to neuradni in zaprti zapisi za notranjo razpravo, jih zavrnem.

Želim, da je v moji pisarni vse transparentno, relevantno in odprto javnosti ter novinarjem. Če hočemo ustaviti korupcijo, kriminal in slabe politike, sta odprtost in transparentnost najboljša pot.

Ne moreš se skriti. Priznanje ni lahko, je pa dobro.