Italijan Mario Draghi odšteva zadnje dneve na položaju predsednika Evropske centralne banke (ECB). Danes 72-letni Draghi je pred osmimi leti na čelo osrednje denarne ustanove v evrskem območju prišel z ugledom uglajenega, nekoliko zadržanega in izjemno pronicljivega ter sposobnega finančnika. Njegov mandat velja za prelomen, saj je ustanovo vodil v času, ko je bila usoda evra zaradi dolžniške krize v nekaterih državah postavljena pod vprašaj. Za mnoge je nesporni rešitelj evra, nanj pa letijo tudi kritike, da je denarna politika ECB-ja preveč tvegana.

ECB je po oceni profesorja z ljubljanske ekonomske fakultete Vasje Ranta z nekonvencionalnim ukrepanjem pripomogla k stabilizaciji finančnih razmer in spodbujanju gospodarskega okrevanja, pri čemer je omenil dve liniji nestandardnih ukrepov.

Prva je ciljala na pomiritev razmer na medbančnem trgu prek neomejenega zagotavljanja likvidnosti bankam in izdatnega dolgoročnejšega financiranja bank, kar je bilo aktualno v prvem delu finančne krize, torej še v času, ko je ECB vodil Jean-Claude Trichet, in potem spet ob poglobitvi dolžniške krize v nekaterih državah območja skupne evropske valute.

Glavni instrument pri tem je bila občutna razširitev operacij dolgoročnejšega refinanciranja bank (LTRO), ECB pa je s tovrstnim ukrepanjem po Rantovih besedah postal "finančni posrednik v skrajni sili" med bančnimi sistemi severnega in južnega, v krizi prizadetega, dela evrskega območja.

Nakupi obveznic na sekundarnem trgu

Med stabilizacijske ukrepe prve linije se po Rantovem mnenju lahko prišteva tudi najava programa, imenovanega Outright Monetary Transactions (OMT), v okviru katerega je bilo predvideno, da bo ECB ukrepal z nakupi državnih obveznic na sekundarnem trgu, če bodo razmere to narekovale, pogoj pa je bil, da se države najprej obrnejo na mehanizem za stabilnost evra. Program sicer ni bil nikoli uporabljen, a je njegova potencialno neomejena narava po Rantovi oceni delovala stabilizacijsko zaradi psihološkega učinka na tržne udeležence.

Druga linija ukrepov je medtem po pojasnilih profesorja z ljubljanske ekonomske fakultete ciljala na spodbujanje gospodarskega okrevanja v razmerah nizke inflacije ob izhodu iz dolžniške krize v evrskem območju.

Kot glavni ukrep Rant pri tem navaja program razširjenih odkupov vrednostnih papirjev (t. i. kvantitativno sproščanje), prek katerega so ECB in nacionalne centralne banke evrskih držav med letoma 2015 in 2018 kupovale predvsem državne pa tudi nekatere bančne in celo zasebne obveznice, s čimer se je bilanca osrednje denarne ustanove v evrskem območju v treh letih povečala za nekaj več kot 2.600 milijard evrov.

Izvozna konkurenčnost ‒ negativne obresti

Med ukrepi iz te druge linije protikriznega delovanja ECB-ja Rant spominja še na politiko negativnih obrestnih mer na deponiranje presežne likvidnosti, ki naj bi banke spodbujala k posojanju in s tem k spodbujanju gospodarskega okrevanja. Vsi ti ukrepi so poleg spodbujevalnega učinka nižjih tržnih obrestnih mer prek slabitve tečaja evra po njegovih besedah pripomogli tudi k večji izvozni konkurenčnosti evrskega gospodarstva.

"Ali je to dovolj za dolgoročno uspešen razvoj območja evra, pa je drugo vprašanje, saj nekateri osnovni izzivi območja, zlasti razmerje med delitvijo tveganj in zmanjševanjem tveganj niso dobro razrešeni," ob tem ugotavlja Rant. To po njegovem mnenju slabi odpornost denarne unije na večje šoke, zlasti če so ti asimetrični, kar pomeni, da prizadenejo posamezne države ali manjše skupine držav.

Pri tem poudarja, da to niso izzivi, ki bi jih lahko na dolgi rok reševal ECB, ampak gre za izzive, ki bi jih morala razrešiti politika. V EU-ju je bilo na politični ravni v času krize narejenih precej korakov na področju zmanjševanja tveganj, z ukrepi, kot so ustanovitev dveh stebrov bančne unije, poenotenje bančnih pravil vključno s krepitvijo kapitalskih zahtev, prenova pravil ekonomskega upravljanja članic, sprejetje fiskalnega pakta in krepitev nadzora tako v bančnem sistemu kot pri vodenju makroekonomskih politik.

Slaba delitev tveganj med državami

Na drugi strani pa je bilo po Rantovih ugotovitvah precej manj narejenega na področjih delitve tveganj med državami in na ravni EU-ja. Posledično je to nalogo do določene mere nase prevzemal sistem centralnih bank evrskega območja, kar dolgoročno ni vzdržno in se vse bolj kaže skozi trenja znotraj sveta ECB-ja pri odločitvah o vodenju denarne politike. Te so do izraza prišla predvsem po zadnji seji sveta.

Nova predsednica ECB-ja Christine Lagarde bo morala zato po Rantovem prepričanju krmariti med nepripravljenostjo politike za celovito reformo evrskege območja v smeri delitve tveganj na eni strani in vse glasnejšim nasprotovanjem dela članov sveta ECB-ja preveč ekspanzivni denarni politiki, ki povečuje izpostavljenost finančnim tveganjem.

Rant opozarja tudi, da ECB vstopa v nov cikel gospodarskega ohlajanja brez dodatnega manevrskega prostora pri klasičnem naboru orodij denarne politike, kjer so v ospredju obrestne mere, kar pomeni, da bodo nestandardni ukrepi ob morebitni novi krizi postali stalnica.

S tem je območje z evrom po Rantovi oceni vse bližje "japonizaciji" denarne politike. V deželi vzhajajočega sonca se že vrsto let na različne nestandardne načine borijo proti deflaciji, pri tem pa niso ravno uspešni.