"Šok terapija, kot jo pomeni trenutni predlog novele zakona o minimalni plači, ni potrebna in bi povzročila nepredvidene posledice," so v sredo ocenili člani upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije in še dodali, da izločitev dodatka za delovno dobo iz minimalne plače za gospodarstvo ni sprejemljiva.

Minimalna plača se zviša vsako leto
V Sloveniji je vsak delavec, ki je zaposlen za polni delovni čas, z zakonom upravičen do izplačila najmanj minimalne plače, ki je za leto 2018 znašala 842 evrov bruto oziroma 638 evrov neto. Višina minimalne plače se določi vsako leto znova in se po podatkih ministrstva za delo vse od leta 2003 postopoma zvišuje. Edini izjemi sta leto 2016, ko je minimalna plača ostala enako visoka kot leto pred tem (790 evrov bruto) in leto 2010, ko je s 597 evrov poskočila na kar 734 evrov bruto. A kljub načeloma rednemu in postopnemu zviševanju minimalne plače se zdijo na GZS-ju in v Združenju delodajalcev Slovenije zaradi tokratnega zvišanja bolj razburjeni.
"Vsako leto je veliko razburjenje, vsako leto imamo isto razpravo. Na gospodarski zbornici imamo vsako leto razpravo o tem, kakšen šok bo to, tudi sam sem nanjo običajno povabljen. Česar se bojijo na GZS-ju in delodajalci, je predvsem to, da se ta minimalna plača vzame kot izhodiščna plača, kar pomeni, da pride do grajenja višjih cen stroškov po celotni plačni lestvici," pojasnjuje ekonomist Jože P. Damijan.

Dvig bo najbolj prizadel tekstilno in usnjarsko industrijo
Medtem ko GZS ocenjuje, da je v tem trenutku okoli 38.000 zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo, vsaj še okoli 20.000 pa jih prejema do 20 evrov višjo plačo, Damijan poudarja, da pravih podatkov, koliko ljudi imamo v Sloveniji na minimalni plači, pravzaprav nimamo.

"Če pogledamo statistične podatke, lahko vidimo, da je v tem razredu okoli 28 tisoč zaposlenih. Večina, 80 odstotkov, jih je v storitvenem sektorju, samo 20 odstotkov jih je v industriji." Znotraj industrije bi dvig minimalne plače najbolj prizadel proizvodnjo oblačil in usnjenih izdelkov, ki na izvoznih trgih tekmujeta s cenejšo delovno silo. Damijan navaja, da gre pri teh panogah za nevzdržen model, saj zaradi očitno prenizke dodane vrednosti ni mogoče tekmovati z državami, ki so manj razvite in imajo temu ustrezno nižje plače. "Okoli 400, 500 ljudi je tako zaposlenih v proizvodnji usnja in približno toliko tudi v tekstilni industriji," pojasni Damijan, ki je prepričan, da celotna industrija torej ne bo tako zelo prizadeta.

Problem gospodarstva je v tem, da je osnovano na nizkih stroških dela
Damijan ob tem poudari, da je razlika med industrijo in storitvenim sektorjem pomembna, saj storitveni sektor ni usmerjen v izvoz. "Ponudniki npr. gostinskih storitev in zaposlenih v javnem sektorju si lahko privoščijo malenkostno povišanje cen in s tem pokrijejo te stroške. Večji problem je v izvoznem sektorju, se pravi v industriji, kjer dvig minimalne plače zvišuje stroške in s tem tudi zamaje konkurenčnost. A kot rečeno, tam je zaposlenih relativno malo ljudi. Če bodo njim dvignili plače, to ne bo predstavljalo nekega hudega pretresa," je prepričan Damijan. "Se bo pa zaradi tega malce zmanjšala njihova izvozna konkurenčnost."

Hkrati Damijan ključni problem slovenskega gospodarstva vidi prav v tem, da je vrednost izdelkov in storitev osnovana na nizkih stroških dela. Proizvajamo torej izdelke, ki zaradi nizke dodane vrednosti ne prenesejo višjih stroškov dela. "V Sloveniji imamo tako problem predvsem v industriji, ki se ne zna prestrukturirati v smeri proizvajanja izdelkov z lastno blagovno znamko in z višjo dodano vrednostjo."

Kot pojasnjuje Damijan, sta prav zato v Avstriji lahko minimalna ali povprečna plača dvakrat višji, pa čeprav tam proizvajajo enake izdelke kot pri nas: "Večkrat sem že predstavil primer razlike med Magno Steyr in Revozom. Podobnost je v tem, da oboji sestavljajo izdelke, ki se ne proizvajajo na mestu, ampak se samo sestavijo za trg. Ampak Revoz prodaja twinge za 10.000 evrov, medtem ko v Magni Steyr sestavljajo mini morrise, ki jih prodajajo za 30.000 evrov." Prav v tej ceni je bistvena razlika, opozarja Damijan, saj višja cena proizvoda v Magni Steyr prenese tudi višje stroške dela.

Delodajalce razburja izključitev dodatkov
Zdi se, da delodajalce tokrat razburjajo predvsem dodatki. Nekateri delavci namreč minimalno plačo dosežejo šele skupaj z dodatkom na delovno dobo, dodatkom na delovno ali poslovno uspešnost, dodatkom na izmensko delo itd. Leta 2015 je zakon o minimalni plači iz minimalne plače že izločil dodatke za nočno delo, delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih. Tokratna novela zakona pa predvideva še izločitev drugih dodatkov.

"Delavci na zahtevnejših delovnih mestih bodo tako za polni delovni čas prejeli celo nižjo plačo kot delavci na manj zahtevnih delovnih mestih, ki se jim bodo dodatki, delovna in poslovna uspešnost izločili iz minimalne plače. Torej gre še za novo dodatno obliko 'uravnilovke' in krivico do zaposlenih glede pravičnega nagrajevanja po delu," so svojo zaskrbljenost nad izločitvijo preostalih dodatkov izrazili na Združenju delodajalcev Slovenije.
"Kar se tiče stroška dodatkov pri minimalni plači, to ni tak problem za celotno plačno lestvico. Res pa je, da bodo tisti na minimalni plači dobili večje neto izplačilo in bi bili lahko tisti, ki niso na minimalni plači, iz tega izvzeti, to pa bi lahko povzročalo nezadovoljstvo znotraj podjetij," delodajalcem deloma pritrdi Damijan.
Delodajalci so bolje organizirani kot delavci na minimalni plači
A kljub temu ekonomist trenutnemu predlogu novele zakona o minimalni plači, ki je dvignil toliko prahu med delodajalci, ne nasprotuje: "Sam sem za to, da se minimalna plača zvišuje postopoma, torej da ne gre za enkraten skok, kot se je zgodilo leta 2010. Da je to vsako leto vnaprej znano in transparentno, koliko se bo dvigovala, da se lahko delodajalci na to pripravijo in ustrezno spreminjajo svojo proizvodnjo strukturo in poslovni model." A hkrati Damijan poudari, da je nujno, da se minimalna plača zvišuje najmanj z rastjo produktivnosti, to je v skladu z rastjo BDP-ja na prebivalca.
Vznemirjenje nad predlogom za zvišanjem minimalne plače pa Damijan pripisuje tudi boljši organiziranosti delodajalcev: "Na delodajalski strani imate močne lobistične organizacije: GZS, Združenje delodajalcev Slovenije, Združenje Manager, Slovenski poslovni klub. To so štiri močna lobistična združenja, so zelo glasni, imajo dostop do medijev. Medtem na drugi strani teh, ki so na minimalni plači, nihče ne ščiti, razen občasno sindikati." Tudi v tem kontekstu je zato treba razumeti ta "veliki halo, ki se zganja v javnosti", še sklene Damijan.