Mednarodni denarni sklad (IMF) svari, da Sloveniji manjkajo nekateri ključni ukrepi. Iz njegovih priporočil lahko razberemo, kako si Slovenijo predstavlja v letu 2020, s pospešeno privatizacijo in prodajo terjatev prek slabe banke, Novo Ljubljansko banko v rokah strateškega vlagatelja, novo pokojninsko reformo in nižjimi pokojninami, davkom na nepremičnine in davčno razbremenitvijo plač.

Mednarodni denarni sklad je kljub zrahljani javni podobi še vedno konservativna ustanova, Sloveniji v priporočilih ne popušča, pravi analitik GZS-ja Bojan Ivanc: "IMF je bil relativno strog do Slovenije, predvidevam, da glede na slabe izkušnje izpolnjevanja priporočil v preteklosti."

Dosledno izpolnjevanje priporočil lahko zaneti politične in socialne spore, zato je vprašljivo, ali jih bo vlada v celoti upoštevala. "Priporočila so v redkokateri državi realno izvedljiva, vsekakor pa prikazujejo neko smer, ki bi jo morala ubrati tudi Slovenija," meni Ivanc.

Ena izmed smeri pravi, da bi bilo treba več starejših, in to do 67. leta, zadržati na trgu dela, študente pa prej spraviti h kruhu. Ampak kako to storiti, če pa domnevno ni služb za mlade "Ključni problem je, da ni nikjer delovnih mest, medtem ko neke potrebe po delovnih mestih so. Eden izmed razlogov je, da imamo preveč diplomantov, na drugi strani pa so težava visoki stroški dela," še pojasnjuje Ivanc.

IMF zato priporoča znižanje stroškov dela. Da bi podjetja raje zaposlovala in da ne bi bilo toliko ljudi prisiljenih v davčno ugodnejše, a negotove samozaposlitve, ki poleg vsega ne prispevajo dovolj v socialno ali pokojninsko blagajno. Glede te je že dolgo jasno, da spada med najmanj vzdržne.

Več zasebne in manj javne lastnine
IMF priporoča tudi, da se Slovenija pred prihodnjimi tržnimi šoki zavaruje s postopno odpravo primanjkljaja in znižanjem dolga, z več zasebne in manj javne lastnine, z zasebno financirano malo slabo banko, privatizacijo NLB-ja, navsezadnje s preložitvijo številnih tveganj iz javnega v zasebni sektor zato, da ob naslednji krizi javne finance in javni sistemi ne bi bili preobremenjeni ali uničeni.

Seveda pa iz priporočil IMF-a, denimo na področju zdravstva in šolstva, veje tudi prepričanje o odgovornosti vsakega posameznika, da poskrbi zase in se pri tem ne naslanja le na radodarnost države.