Da bi razumeli trenutno situacijo z Rusijo, začnimo pri Libiji.

"We came, we saw, he died," je dejala nasmejana Hillary Clinton med intervjujem za CBSNews, ko je tistega dne 20. oktobra 2011 izvedela, da je bil ubit libijski voditelj Moamer Gadafi. "Prišli smo, videli smo, umrl je," je v zanosu navdušenja takratna ameriška državna sekretarka slavni rek Gaja Julija Cezarja domiselno prilagodila situaciji.

Kako pomembna je bila smrt libijskega predsednika, je zgovorno pokazalo dejanje, ko so njegovo truplo izpostavili na ogled javnosti in to kar v hladilniku za zelenjavo v nakupovalnem centru v Misrati. Dolga vrsta radovednih ljudi se je vila, da bi na svoje oči videla negibno telo tega padlega samodržca.

Moamer Gadafi je bil avtokrat, ki je vladal s trdo roko, z brutalnostjo. Po napadu na "dvojčka" v New Yorku je sicer postal zaveznik Washingtona v boju proti Al Kaidi. Njegova roka pa je bedela tudi nad tem, da številni ekonomski migranti in begunci iz Afrike niso zapuščali obale Libije, kar je štiri leta pozneje izkusila Evropa.

Sorodna novica Posledice ukrajinsko-ruske vojne: sledi sprememba poslovanja sveta, kot smo ga poznali do zdaj?

A kot se je izkazalo nekaj let kasneje – ko se je Hillary Clinton pomerila v predsedniški kampanji z republikancem Donaldom Trumpom in so na plan vzniknila njena elektronska sporočila –, je bilo vzrokov za Gadafijevo smrt več. Eden med njimi je bila tudi njegova težnja po zaustavitvi prodaje libijske nafte v ameriških dolarjih. Te bi nadomestila nova valuta libijski dinar, ki bi bil vezan na zlato. Zadosten razlog, s katerim je prepričal številne afriške in bližnjevzhodne države, da bi se mu pridružile v tej finančni neodvisnosti, ki pa bi seveda pomenilo padec ameriškega dolarja in omajanje svetovnega monetarnega sistema.

"Američani nočejo izpustiti nadzora. Če kdo dela kaj v nasprotni smeri, jim to ni všeč," pritrdi Matjaž Dlesk, upravljavec naložbenih skladov pri Triglav Skladi.

Takratni francoski predsednik Nicolas Sarkozy je EU pozival k zračnim napadom na Libijo ali pa vsaj k uvedbi t. i. no-fly zone, saj da bi Gadafi lahko uporabil kemično orožje. Libijo je razglasil celo za "finančno grožnjo" svetu. Po koncu revolucije je sledila zaplemba državnega premoženja. T. i. nacionalni prehodni svet (NTC), ki so ga oblikovali uporniki v Bengaziju, je ponudil Parizu nadzor nad 35 odstotki libijske nafte in zemeljskega plina v zameno za njihovo podporo, priznanje.

"In v tej fazi sta Francija in preostala Evropa videli priložnost za dostop do libijskega zemeljskega plina kot način zmanjšanja odvisnosti od ruskega plina. V tem kontekstu bi Libija lahko osvobodila Zahodno Evropo iz primeža visokih cen ruskih dobaviteljev zemeljskega plina," je tesnobo Evrope opisal v članku Zakaj je bil Moamer Gadafi v resnici odstranjen? profesor s haaške univerze Leiden Christopher M. Davidson.

Neodvisnost od ruskega plina, za kakšno ceno?

Večja ali popolna neodvisnost od ruskega plina je parola, ki jo iz Bruslja poslušamo že najmanj od takrat; od 24. februarja letos, ko je Rusija napadla Ukrajino, pa je postala preokupacija evropskih voditeljev.

Med državami je zavela panika in strah, kako bo Evropa naslednjo zimo preživela brez ruskega plina (ali plačevala visoko ceno zanj).

Čeprav ruski zemeljski plin še vedno neovirano doteka v Evropo, pa države članice EU-ja sprejemajo nove in nove ukrepe proti Rusiji, na vidiku je že šesti paket ukrepov, ki naj bi pritisnil na rusko gospodarstvo, da bi posledično Rusija svoje enote umaknila iz Ukrajine.

Vrednost rublja je začela pričakovano padati.

Finančno ministrstvo ZDA je sporočilo, da se Rusija sooča z recesijo, visoko inflacijo, pomanjkanjem osnovnih dobrin in lastno valuto, ki v večini sveta "več ne deluje". A država še vedno ohranja glavo nad gladino vode. Kako?

Ko je konec marca ruski predsednik Vladimir Putin skupini G7 predlagal, da bi Rusija za nabavo zemeljskega plina sprejemala le plačilo v rubljih, je za skupino to nesprejemljivo gesto nemški minister za gospodarstvo Robert Habeck pospremil z besedami: "Putin ne bi imel takšne zahteve, če ne bi mislil, da je stisnjen v kot."

Kaj pomeni vezava rublja na zlato?

A že čez nekaj dni, 25. marca, je ruska Centralna banka začela odkupovati zlato po fiksni ceni 5000 rubljev (okoli 61 dolarjev, 56 evrov) za gram zlatih palic. Poteza, ki je ustvarila menjalni tečaj na osnovi zlata v vrednosti 81 rubljev za 1 dolar, je bila enaka kot pred začetkom vojne.

"Naredili so vse možno, da rubelj ne drsi proti dolarju in evru, to je stvar propagande, da je z gospodarstvom vse v redu, da vse deluje normalno," doda Matjaž Dlesk.

Ruska centralna banka je zato 8. aprila nepričakovano znižala ključno obrestno mero z 20 na 17 odstotkov, saj da so se tveganja za finančno stabilnost za zdaj nehala povečevati.

Toda tokrat se je zgodilo prvič po letu 1999, da je bila denarna valuta neke države izražena v t. i. zlati pariteti (razmerje vrednosti denarne enote do zlata ali vodilne valute). Kot zadnja država v Evropi je to storila Švica.

Ukrep bo veljal do 30. junija, ko bo ruska Centralna banka "zaradi občutne spremembe pogojev na trgu," kot je sporočila, zlato pri komercialnih bankah od 8. aprila kupovala po nefiksni obrestni meri. Če bo to izvedla, bi se lahko znašla v težkem položaju, ko bi vlagatelji hiteli k umiku zlata iz centralnih bank, kar bi povzročilo skrajno destabilizacijo finančnega sistema države. Morda pa je ravno zato zavrnila nakup zlata po fiksni obrestni meri.

"Rusija ima okoli 2300 ton zlata, to je po današnjih cenah približno 150 milijard evrov. Seveda pa je vprašanje, kje je to zlato dejansko shranjeno – če je na Zahodu (op. p. kot državne rezerve v ameriških dolarjih), to pomeni, da do njega nima dostopa," nadaljuje Dlesk.

Glede na trenutno dosegljivo poročilo ruske centralne banke je imela Rusija 30. junija 2021 največ svojih rezerv v tujini na Kitajskem. Tam hrani 13,8 odstotka vseh ruskih rezerv v zlatu in tuji valuti, približno enak delež sredstev je v juanih (oziroma renminbijih). Sledijo: Francija (12,2 %), Japonska (10 %), Nemčija (9,5 %), ZDA (6,6 %), mednarodne institucije (5 %) in Združeno kraljestvo (4,5 %).

Največji delež rezerv v zlatu ima Rusija doma, in sicer 21,7 odstotka.

Z uvedbo novih sankcij proti ruski centralni banki to pomeni, da ima Rusija nadzor nad tretjino od svojih 630 milijard dolarjev rezerv v zlatu in juanih. Kje hrani ostalih deset odstotkov rezerv v poročilu ni navedeno.

Katere države bodo morale kupovati v rubljih?

Evropa uvozi velike količine ruskega zemeljskega plina za ogrevanje gospodinjstev, pridobivanje električne energije in za industrijo. Po podatkih Gazproma je bilo do konca januarja letos nekaj manj kot 60 odstotkov zemeljskega plina (58 %), prodanega v evrih, okoli 39 odstotkov pa v ameriških dolarjih.

A ruski predsednik Putin je bil jasen, da bo Moskva "neprijateljskim državam" (tiste, ki so proti njej uvedle sankcije), ruski zemeljski plin in nafto prodajala le še v rubljih. Te poleg Ruske federacije uporabljajo še v Južni Osetiji, Abhaziji in tudi v Doneškem in Luganskem bazenu.

Na ruskem črnem seznamu so poleg držav članic EU-ja, torej tudi Slovenija, in ZDA, še: Švica, Japonska, Južna Koreja, Avstralija, Monako in Združeno kraljestvo.

Kje sploh kupiti rublje?

Vprašanje se zdi lažje kot odgovor. Države, ki uvažajo ruski zemeljski plin, bi morale menjati evre ali dolarje v ruske rublje, kar pa je seveda vse težje, saj jih fizično ni toliko na trgu, poleg tega pa je vse več ruskih bank podvrženih sankcijam (SWIFT), tudi druga največja VTB.

Pod sankcijam pa ni Gazprombank (tretja največja banka v Rusiji), "saj je pomembna za uvoz energije v Evropo," pojasni Matjaž Dlesk.

To pomeni, da države zemeljski plin še vedno plačujejo v evrih, ki jih nakazujejo Gazprombanki, "ta pa jih konvertira v rublje, pri čemer sploh še ni vzpostavljen sistem, kako bi se v rubljih sploh plačevalo," doda.

Večina evropskih držav je odločitev Kremlja ostro kritizirala, češ da je v pogodbah natančno določeno, v katerih denarnih valutah se posluje, da se tega ne da spremeniti čez noč in da bodo zemeljski plin še naprej plačevali v evrih ali dolarjih. Tudi slovenski minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je zatrdil, da Slovenija ne bo privolila v plačilo dobav ruskega plina v rubljih, kot da tudi ne bo pristala "v izsiljevanje Rusije".

Ravno nasprotno pa je madžarski premier Viktor Orban že potrdil, da je Budimpešta ruski plin pripravljena plačevati v rubljih.

Kakšne bodo posledice in za koga?

Po napovedih Svetovne banke bo v Rusiji zaradi vseh omenjenih ukrepov BDP upadel za 11,2 odstotka, pri čemer so bonitetne agencije znižale oceno ruskih dolžniških vrednostnih papirjev na "smeti" oziroma "junk".

Poleg tega pa so ZDA Rusiji preprečile uporabo več kot 600 milijonov dolarjev rezervnih sredstev pri ameriških bankah, zaradi česar ji grozi plačilna nesposobnost. Sankcije so že do zdaj zamrznile vse rezerve centralne banke Rusije pri ameriških finančnih ustanovah, a so ji vsaj omogočile izkoriščanje omenjenih rezerv za odplačevanje dolarskega dolga od primera do primera.

"To je nedoživeto v svetovni zgodovini," meni Bogomil Ferfila, politolog, obramboslovec, strokovnjak za mednarodne odnose in ameriško politiko. "Še v času druge svetovne vojne je Hitler mirno posloval preko švicarske banke oziroma švicarske transakcijske institucije," nadaljuje.

Rusija se mora zdaj odločiti, ali bo segla še globlje v žep za odplačevanje suverenega dolga ali pa bo razglasila plačilno nesposobnost, kar bi bilo prvič po letu 1998 in prvič po boljševiški revoluciji leta 1918, ko tega ni mogla storiti v tujih valutah.

Moskva je sicer že napovedala sodni postopek, če jo bo Zahod razglasil za plačilno nesposobno.

Bonitetna hiša Standard & Poor's (S&P) je Rusijo po tem, ko je plačala zunanji dolg v rubljih, razglasila za selektivno neplačnico. Obveznice, denominirane v dolarjih in ki so zapadle prejšnji teden, je Rusija izplačala v rubljih. Ocena S&P za Rusijo velja za plačila v tujih valutah, medtem ko je ocena za plačila v rubljih ostala nespremenjena.

Kaj pa se bo dogajalo z ameriškim dolarjem?

"Ne bo več tako dominantna valuta, kot je bila svoj čas, to zagotovo ne," meni Matjaž Dlesk.

Ferfila pa ocenjuje, bo posledice ukrepa občutil predvsem Zahod, saj da bo "verjetno vsaka država, ki velja za problematično, dobro premislila, ali si bo za svojo rezervno valuto še izbrala ameriški dolar". Rusija ima tako zdaj dostop le do tistih rezerv, ki so naložene v kitajskih juanih in v zlatu.

"Ker nimajo dostopa do teh rezerv, je vrednost rublja padla s približno 80 rubljev za dolar na 150 rubljev za dolar, strmoglavila je za praktično sto dolarjev. Ko pa je Putin razglasil, da bodo morale tuje države plačevati v rubljih, je pomenilo, da je ruski rubelj dragocen, in da mora vsak, ki hoče kupovati rusko energijo, z njimi plačati v hipu. In v hipu je ruski rubelj pridobil vrednost, ki jo je imel pred sankcijami, to je 80 rubljev za dolar. Vse ekonomske sankcije so čez noč izpuhtele ravno zaradi tega," razlaga Ferfila.

Profesor še doda, da bo ta ukrep močno načel pozicijo dolarja kot svetovne valute, "saj bo vse več držav, zlasti največje, v prvi vrsti Kitajska, Rusija, Brazilija, Indija, začele trgovati bodisi v kitajskih juanih ali v neki drugi valuti. To bo sledilo kot sankcija temu".