Ko se je leta 1973 z ženo Joži odločil, da se bo vsa družina preselila na Šmarno goro, je bila njegova mati, doma iz Trbovelj, precej obupana in ga je svarila, naj nikar ne hodi na konec sveta. Toda pri 23 letih je pridno poprijel za delo, prenovil gostilno, pri tem ohranil pristnost domače kuhinje in pripomogel, da je Šmarna gora postala najbolj obiskana slovenska gora in "trimkabinet" Ljubljančanov v naravi, kot pravi sam.

Pred dnevi je dobil nagrado za življenjsko delo na področju gostinstva pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, postal je tudi ime tedna na Valu 202. Z njim smo se pogovarjali na praznični četrtek, ko je bilo zaradi slabega vremena zelo malo obiskovalcev.

Vreme danes ni kaj prida. Kaj na Šmarni gori počnete ob takšnih dnevih?
Res je, vreme je pusto, kot da bi bil konec sveta. Nikjer ni nobenega človeka. A dela je vseeno dovolj. Nasekati je treba drva, 50 m3 jih porabimo vsako zimo. Danes dopoldne sem pripravil tudi verige za avtomobile.

Kdaj je bilo največ snega, odkar ste oskrbnik?
Leta 1986, meter in 10 centimetrov, pa je vseeno prišlo nekaj obiskovalcev.

Je pozimi urejeno kakšno sankališče v dolino?
Ne gre ravno za urejeno sankališče, ampak domačini dobro vedo, da se na severno stran - tam, kjer je vozna pot - da prisankati v dolino.

Kako je bilo, ko ste pred 39 leti prišli na goro in verjetno niti telefona ni bilo?
Telefon je na Šmarni gori že od leta 1951. Pripeljali so ga zaradi meteorološke postaje, ki je bila gor. Tudi elektrika je bila, preostale infrastrukture pa ne. Zdaj je Šmarna gora urejena, razen ceste. Ampak tudi takšna, kot je, nam je všeč, saj smo proti motorizirani Šmarni gori. Zaradi ljudi, ki pridejo, je lepo biti tu gostinec, saj gre za obiskovalce, ki imajo nekaj več v srcu in duši.

Je bilo pred 40 leti na Šmarni gori precej manj obiskovalcev?
Ja, takrat sva bila z ženo sama gor z dveletno hčerjo, leta 1977 pa se je rodila še druga, ki je zdaj že šefinja na Šmarni gori. Takrat je bilo mnogo manj ljudi in sva lahko s pomočjo sorodnikov vse postregla, potem pa se je razmahnilo in hči ima danes sedem zaposlenih. V 70. letih so ljudje hodili na celodneven izlet na Šmarno goro, danes pa je zaradi prevoznih sredstev bližje mestu in je postala 'trimkabinet' v naravi za Ljubljano. V službi delaš do petih, hitro si s kolesom, avtom ali avtobusom pod vznožjem, skočiš pol ure gor, pol ure dol.

Včasih vam je pri nošenju pijače pomagal konj. Je res, da je tudi vas na neki način učil pravilne hoje v hrib?
Konj Cvetko nam je pomagal dve leti, dokler ga ni zamenjal terenec. Konja sem kupil od prejšnjih lastnikov in mi je prav prišel. Bolje je poznal Šmarno goro kot jaz, saj je že 20 let hodil gor. Otovoril sem ga z 10 zaboji kokte ali jupija, šel je v hrib in se na vsakih 100 ali 150 metrov, kjer je bil odtočni kanal, ustavil, nadihal in šel naprej. Vzgojil me je, kako hoditi v hrib. Po dveh letih sem Cvetka prodal sosedu, ki živi na sedlu.

Je bil kdaj kakšen incident ali pretep v gostilni?
Nikoli. Nimamo težav s problematičnimi ljudmi. Enkrat na leto se ga morda kdo napije in je težak, pa ga na lep način umirimo. Pri nas ni tako kot v nekaterih lokalih v dolini. Dobri so, da lastniki lahko to zdržijo.

Imate kak svoj kotiček na gori oziroma v gostilni?
S prijatelji, to je 12 parov, imamo sobico, klet, ki se imenuje Brlog. Vsak ima svoj ključ. Tam se zelo dobro počutimo in ta Brlog je kot neka varna hiša. Tam mobilni telefoni ne delujejo. Imamo težke debate. Rešujemo svet (smeh).

Vaš oče je bil harmonikar. Zakaj vi ne znate igrati tega instrumenta?
Oče je bil 'fejst' možakar in zamerim mu le to, da me ni naučil igrati harmonike. Na srečo vnuki skoraj vsi hodijo v glasbeno šolo, veseli me tudi, da so športniki.

Ste kdaj merili svoj čas, ki ga porabite za vzpon na Šmarno goro?
Le na začetku. Mislim, da sem imel rekord 19 minut in pol iz Tacna. Od Lipe. Mislil sem, da bom umrl in se tega nisem šel več. Saj nič ne pridobiš. Sploh pozimi je bolje, da greš počasi, sicer na vrhu potrebuješ veliko časa, da prideš k sebi.

Menda poznate nekaj znakov, ki vam povedo, kakšno bo vreme ...
Če ima gora kapo, torej je v megli, potem bo slabo vreme. Grem pa tudi ven in poslušam, ali se sliši vlak iz Medvod. Če se sliši, bo vreme slabo.

Lepotni kirurg Franc Planinšek je pred kratkim izjavil, da če gredo ženske petkrat na dan na Šmarno goro, pomeni, da doma nekaj ni v redu. Menite, da pridejo kakšne ženske na Šmarno goro le zato, da pobegnejo svojemu partnerju?
No ja, petkrat na dan nobena ne pride, ampak dvakrat ali trikrat na teden za kondicijo in za lepoto. Veliko je mladih punc. To se mi zdi normalno. Da se na svežem zraku predihajo, da lažje delajo v službi in prenesejo vse napore.

Verjetno imate naravo in hribe zelo radi. Ste bili letos veliko v planinah?
Precej. Z vnukoma sem bil na Grintovcu in na Krnu. En teden smo bili s PD-jem Šmarna gora na planinskem taboru nad Dovjim, šli smo na tudi na Mojstrovko in na gore Martuljkove skupine. Letos sem bil še na Snežniku in Dobrči.

Srečko Katanec verjetno zadnje čase zaradi poškodbe ne pride več na obisk, kajne?
Srečko je sosed iz Tacna in je pogosto obiskoval Šmarno goro. Po operacijo gležnja zdaj več kolesari, saj v hrib ne more. Rekel mi je, da to pogreša.

Kaj ste si mislili, ko sta se pred 10 leti na svetovnem nogometnem prvenstvu sprla Katanec in Zahović in se je omenjala Šmarna gora?
To je bilo pač v afektu. Saj je 'fajn', da se omenja, ampak za Slovenijo tisto ni bilo dobro. Šmarna gora ni in verjetno nikoli ne bo na prodaj. Je naša, od vseh, in dobro, da jo imamo.

Imate še kakšne načrte, kako popestriti ponudbo oziroma gostom ponuditi več?
V načrtu je kamera, da se bodo lahko obiskovalci fotografirali in bodo dobili sliko po e-pošti, tako kot je to praksa na nekaterih tujih smučiščih. Zavedamo se, da je okolica še malo neurejena, in to bi morali urediti. Radi bi spodaj razširili parkirišče ali pa ljudi prepričali, da pridejo z avtobusom.

T. O. in Val 202