Vsa državna podjetja skupaj so lani prispevala le 123 milijonov v državni proračun ali v Sod. Gre za šestino zneska, ki bi ga proračun moral dobiti, če bi bil donos na kapital okoli osem odstotkov, torej običajen. A žal ogromno podjetij životari. Tista v turistični, prehranski in proizvodni panogi bodo skoraj gotovo na prodaj.
Za čim višjo kupnino, a tu je kavelj. V takšnem, slabem stanju so podjetja ranljiva, tako rekoč dišijo špekulantom. Zato mora vlada v strategijo upravljanja državnega premoženja vključiti in nato uresničiti takojšnje prestrukturiranje. Podjetja morajo dobiti, kar jim manjka - izdelan poslovni model, zato da bodo privabljala resne, zanesljive kupce iz panoge.
Slovenski državni holding naj zamenja vodstvene strukture, če lahko, da bodo te opravile poslovne spremembe. Šele nato lahko podjetja prodajamo za primerno ceno primernemu kupcu. Tudi NLB bo po poslovnem prestrukturiranju za prodajo, če se bo vlada tako odločila, pripravljen šele čez dve leti.
V strategiji upravljanja državnega premoženja pa bi morala vlada, opozarja profesor Bogomir Kovač, "… pokazati, kakšna naj bi bila Slovenija leta 2025, in potem se znotraj tega v prihodnjih 10 letih usmerjajo usode pomembnih sektorjev in podjetij".

Skratka, vlada mora vedeti, kaj hoče, kakšni so vitalni ekonomski interesi in identiteta države, kje so meje suverenosti, v kaj se bomo razvili. Privatizacijo mora oblikovati po meri vizije, namesto da jo veže na neke prazne dokumente o sektorskih politikah. Najprej jasna pot razvoja, nato strategija upravljanja državnega premoženja, bi moral biti vrstni red premislekov. Vlada s strategijo hiti, zato se lahko zgodijo ad hoc odločitve kot plod jalovega političnega kompromisa glede prodaj in upravljanja.