Moja pokojna stara mama je v 2. svetovni vojni nehala verjeti v Boga. Kot žena interniranca je pekla kruh za Bazo 20 in tam marsikaj videla. Tri njene sestre so padle v partizanih, ena je celo narodna herojinja. V vojni je hišo zadela granata in vse zlato so ji pobrali domobranci. Pred nasiljem Nemcev jo je rešila slika Franca Jožefa, ki ga je neizmerno cenila do svoje smrti.
Po vojni je bila ena redkih v vasi, ki je kritično gledala na novi režim. Na volitve ni šla, saj je rekla, da so na listi »ta beli«, spreobrnjeni belogardisti, in da zanje ne bo volila. Kritično je gledala na nastajanje novih elit, še bolj kritično na to, da so nekateri, ki so jo okradli med vojno, po njej postali pravoverni rdečkarji.

Na naši gimnaziji smo imeli to srečo, da so nas učili mnogi disidenti, ljudje, ki so mislili s svojo glavo in bili k nam premeščeni po kazni – hvalabogu, razširjali so nam obzorja in nas naučili misliti s svojo glavo. Tako smo kot gimnazijci družno podprli štiri sošolce, ki so z ekumensko cerkveno organizacijo v svinčenih časih v času pouka želeli v Pariz ter to pošteno povedali. Ko je predsednik ZK na šoli, slučajno tudi ravnatelj taiste gimnazije, rekel, da ne smejo iti, ker jih bodo tam indoktrinirali, sem rekla, da bodisi podcenjuje delo učiteljev vse leto bodisi precenjuje sposobnosti spremljevalcev na izletu, če meni, da lahko nekoga v štirih dneh indoktriniraš. Obenem pa je obisk Pariza tedaj pomenil velikansko priložnost in se je vsemu preostalemu razredu zdelo, da bomo tudi vsi, ki smo ostali doma, iz prve roke slišali, kako je tam v resnici.

Na Radiu Študent smo v 80-ih neprestano izzivali tedanji režim. Spomnim se, ko smo se kot člani študentske organizacije, tedaj UK ZSMS, morali boriti za revaloriziranje štipendij, pa prenovo študentskih domov in status študentov teologije, ki tedaj uradno niso bili študentje Univerze v Ljubljani in zato niso imeli istih pravic kot mi. Spomnim se, ko sem kot predstavnica študentske organizacije kosila s frančiškani in bila izjemno ponosna, da so me sprejeli medse – ker mi je pač bilo mar za njihove pravice.

Po letu 1991 sem enako kritično, kot sem razmišljala o svoji državi pred tem, razmišljala tudi o novi državi. Nekateri, ki so me poznali prej, tega niso razumeli, saj bi menda morala postati pripadnica nove države. Vedno sem menila, da je pomembno, kaj država stori za nas – glede na to, da ji dajemo kar zajeten del svojih dohodkov. Zdelo se mi je tudi, da sem del te države in da so moja dela pomembna za njen razvoj. Seveda na mojem mikronivoju.

Zdaj pa v bistvu ne vem, kakšna sem – bela ali rdeča? Zdaj se je naenkrat spet treba deliti – kot da smo 1941. in gremo v borbo. Samo dva milijona nas je, pa bi se radi delili. Naši pogledi niso usmerjeni naprej, ampak nazaj! Vedno znova preštevamo kosti, kot da nam bodo te pokazale pot v boljši jutri. Nove generacije želimo okužiti z zgodbami o mračnem socializmu, groznih partizanih in Cerkvi, ki samo indoktrinira. Resnica je, da ne zmoremo gledati naprej, da naši vodilni svojo nesposobnost gledati v prihodnost skrivajo za begom v preteklost.

Danes me res več ne zanima, kdo je pahnil mojo staro mamo z avtobusa v petdesetih letih. Stric, ki je izginil 1946., je mrtev ali pa se ne želi vrniti – v bistvu mu ne morem pomagati in naj bo dobro, kjer koli že je. Najbolj me zanima, ali bomo vsi skupaj zmogli urediti to državo, ali bodo oziroma bomo javni delavci odgovorni za svoja dejanja – tudi kazensko, zanima me, ali bomo od politikov namesto diskurza iz mračnih časov kdaj slišali konkretne predloge za izboljšanje delovanja sistema: na primer o skupnih javnih naročilih hrane, kot jih imajo v Avstriji po pokrajinah za vse šole, o združevanju malih bolnišnic in zdravstvenih domov v večje sisteme, o spremembi sistema nadomestil za brezposelne – o morda razmišljanju o uvedbi temeljnega dohodka, o ukinjanju državnih subvencij privatnim šolam in podpori in izboljšanju javnega šolstva, o učinkovitem pregonu korupcije in izogibanju najhujši obliki korupcije pri nas – nepotizmu. Skratka, beli ali rdeči, vsi smo obsojeni na to, da bomo morali enkrat pogledati naprej, skupaj, saj bomo sicer izgubili še tisto nekaj malega, kar je ostalo po tajkunskih haračih v tej deželi.

8. februarja raje skupaj recitirajmo slovenske pesmi, pojmo jih, plešimo, delimo fige in kot pravi Slovenci počastimo kulturni dan. France Prešeren si ne zasluži, da bi se na ta dan prepirali. Pametni se bodo umaknili, saj bi v tem trenutku kakršno koli nasilje tej ekipi na oblasti samo podaljšalo mandat. In tega niso vredni.