To niso bili spori zaradi predloga konservativne Amy Coney Barrett za vrhovno sodnico in njena prisega v Beli hiši. Veliko oktobrsko presenečenje tudi niso bili poskusi hitro zapakirane afere Hunterja Bidna, njegovega kratkega in zdaj slavnega sedenja v upravi ukrajinske družbe Burisma in domnevne pomoči vplivnega očeta, ki naj bi se v korist podjetja, za katerega je delal sin, vpletal v ukrajinske notranje zadeve.

Trumpov odvetnik Rudy Giuliani je vložil veliko truda, New York Post je objavil nekaj, milo rečeno, obremenjujočih trditev, a rezultat je prepričal le stalni kontingent prepričanih. Glasne obtožbe so postavili na nekam trhle temelje v podobi v Delawaru na zakotnem servisu pozabljenega prenosnika, ki naj bi pripadal Hunterju Bidnu. Ni povsem jasno, zakaj bi kandidatov sin, ki živi v Los Angelesu, prenosnik popravljal in priročno pozabil v Delawaru. Skupaj z njim pa je v državi, kjer živi Joe Biden, ostala obilica elektronske pošte s pretežno neuradnih domen ter pikantnih posnetkov Hunterjevih posteljnih variacij in kajenja cracka. Nenavadno, da objavijo pošto, naslovljeno na Hunterja, njegove odgovore pa povzemajo. Od posteljnega rodea v opoju mamil pa bi javnost – domnevam – rada videla kaj več od utrujenega bradatega obraza s cigareto v ustih. Nenadoma najdeni kitajski bančni račun Donalda Trumpa, ki ga je izbrskala nasprotna stran, prav tako ni pustil globokega vtisa. Kaže, da predsednik, ki med množico odlik premore tudi premikanje meja sprejemljivega, ne more več nikogar zares presenetiti. Tudi tukaj se ponavlja zgodba s kontingentom prepričanih.

Na razočaranje večine veliko oktobrsko presenečenje pravzaprav ni niti oktobrsko niti presenečenje. Je pa veliko. Pandemija. Virus je korenito posegel v življenja Američanov, čeprav ga mnogi želijo odmisliti. A s širjenjem osebne izkušnje eksponentno raste tudi število ljudi, ki se zavedajo grožnje. Izjema je seveda le ena. Predsednik Trump je naredil vse, da bi zmanjšal pomen pandemije in se ji v predvolilnem diskurzu izognil, a brez uspeha. S svojo naracijo ameriškega odziva je zgolj ustvaril enega izmed paralelnih ameriških svetov. V njem dejstva izgubijo moč, predsednik pa se spremeni v živ dokaz, da je covid-19 zlahka premagljiva bolezen. Kar navadne smrtnike položi v posteljo za dneve, tedne ali celo mesece, in kar lahko pusti trajne posledice z množico simptomov, predsedniku ni moglo do živega. Trije dnevi v bolnišnici in »hop!« Kakšne maske, kakšna fizična razdalja ... Zborovanja in sprejemi! Barron Trump je po besedah očeta potreboval zgolj papirnati robec. Sicer pa zdravila so in bodo. Cepivo bo. Zdaj je sicer že vsem jasno, da ne pred volitvami. Ampak takoj po njih pa nedvomno.

Predsednik je s svojo pandemično zgodbo že začenjal pristajati v ciljni volilni ravnini, ko je pandemija udarila, kot še nikoli doslej. Dolgo napovedovani jesenski drugi val se vzpenja do celo 85 tisoč novih zaznanih okužb v enem dnevu. Na udaru je ruralna Amerika z manjšimi bolnišničnimi zmogljivostmi. Predsednik pa nezmotljivo vztraja pri svojem. Če ga nismo do zdaj, ga bomo morali počasi začeti občudovati. Oblikovati tako zapleteno, večplastno in katastrofalno zgodbo je umetnost, katere avtor je vreden oznake, ki si jo je dal sam: stabilni genij. Hkrati vodiš odziv, ki zapira in odpira. Govoriš eno, počneš drugo, misliš in veš nekaj tretjega. Imenuješ posebno skupino, jo označiš za "katastrofalno", za "idiote". IQ skupine popraviš še z radiologom, ki ga sicer ne odlikuje posebno epidemiološko znanje, zato pa zavidljiva sposobnost harmonizacije svojih stališč s predsednikovimi. Pod tvojim vodstvom objavljajo smernice ravnanja, ki se jih ne držiš in se ti zdijo smešne. S svojim zgledom priporočaš, naj jih ljudje ne upoštevajo. Verbalno sicer včasih izraziš kaj nasprotnega, a dejanja te izdajajo. Okužb bo kmalu 8, 8 milijona. Zdravstveni sistem je preobremenjen. Umrlo je skoraj 230 tisoč ljudi. A kljub »čisti desetki« za odziv, kot pravi predsednik, bo pandemija preskusni kamen volitev. Čeprav se vsaj štirideset odstotkov Američanov s predsednikom strinja.

Verjetno so to isti ljudje, ki so v Johnstownu v zahodni Pensilvaniji na Trumpovem predvolilnem zborovanju glasno vzklikali in ploskali, ko je predsednik navdušeno razlagal, kako so se v mesto in regijo vrnili jeklarne in premogovniki. Naključje je hotelo, da sem bil v istem Johnstownu teden dni pred predsednikom. Tam jeklarsko-premogovniške veličine zagotovo ni več. Ljudje se je spominjajo. Bila je njihovo življenje. Ampak to je preteklost, ki se ne more vrniti. "Donald Trump ni obnovil tega, kar je bilo nekoč v ZDA velikega. Niti približno", mi je povedal komentator konservativnega Washington Examinerja Timothy P. Carney. "A ni to nekoliko zavajajoče?" me v elektronskem sporočilu sprašuje newyorški prijatelj, ki sledi mojim objavam. "Predvsem je Trump obljubil neobnovljivo." Ampak zakaj ljudje vzklikajo in ploskajo predsednikovim izvajanjem, ki zadevajo konkretno njihova življenja in zato najbolje vedo, da gre za laž? Pričakovali bi, da bo občinstvo to razumelo kot norčevanje. Ker v tem resničnostnem showu gre točno za to. "Trump je ustvaril kult, ljudje so zaslepljeni", meni dermatolog, ki ga moje rod, delo in pogledi zanimajo veliko bolj, kot znamenje, ki mi ga odstranjuje. In to nasmejano tudi prizna. "Ampak ne sodite jih prestrogo. Ne zamerim jim tega. Veste, večina Američanov še nikoli ni nikamor potovala. Ne srečujejo ljudi, ki bi razmišljali drugače, ampak živijo zaprti v svoje skupnosti. V svoja življenja. Gledajo Fox News in poslušajo lokalno radijsko postajo, ki je običajno konservativna. Časopisov ne berejo." Politična analitičarka z Ameriškega podjetniškega inštituta (AEI) Karlyn Bowman pa mi je že konec avgusta zaupala še eno ljudsko posebnost v kontekstu političnih pričakovanj, saj "ni prepričana, da večina Američanov pričakuje, da bo Trump kaj dramatično spremenil. Pričakujejo pa, da bo to poskušal." Bo torej predsednik to poskušal še štiri leta?

Letošnje volitve bodo nedvomno podrle rekord volilne udeležbe. Če bodo ljudje še naprej predčasno volili tako intenzivno, kot so v teh dneh, se zlahka zgodi, da bo še pred 3. novembrom svoje glasove oddalo več kot 100 milijonov Američanov. Leta 2016 se jih je na volišča podalo skupno slabih 139 milijonov, kar je pomenilo 55,5-odstotno volilno udeležbo. Napovedi vztrajno kažejo solidno prednost Joeja Bidna. Opazovalci zatrjujejo, da so natančnejše, kot pred štirimi leti, ker si izvajalci ne želijo ponovitve fiaska in madežev na svojem ugledu. A strategija predsednika Trumpa je jasna: zmagati v ključnih državah vsaj za las, kajti razen v Nebraski in Mainu, zmagovalec dobi vse elektorske glasove. Na neki način je to ponovitev leta 2016. Če k temu dodamo še sistematično spodkopavanje zaupanja v poštenost volitev, spodbujanje teorij zarote in izmikanje predsednika, ki ne želi zagotoviti, da bo spoštoval izid, zdaj pa tudi zahteva upoštevanje zgolj glasovnic, ki bodo prišle točno do dneva volitev, se delirij samo še krepi.

"Poti sta se razšli in jaz,/jaz to izbral sem, kjer jih manj je šlo,/ in v tem bila je vsa razlika." Tako Robert Frost konča eno svojih najbolj znanih pesmi The Road Not Taken (Dve poti, prevedel Marjan Strojan). Kar je intimistični glasnik severovzhoda ZDA, večkratni Pulitzerjev nagrajenec in kar 31-kratni nominiranec za Nobelovo nagrado za književnost, predstavil kot življenjsko izbiro posameznika, je zlahka tudi izbira države, družbe, sveta. In tudi na volitvah do objave izidov ne vemo, ali smo se odločili za večinsko, ali "manj utrto" pot. Razpotja in odločitve na njih so pomembni. Delirij pa je na srečo prehodno psihotično stanje.