Donald Trump je, če dovolite, omnipotentna tankovska različica človeka, od katerega se vse odbije. Tudi to, kar mu pride do živega, Trump preprosto zanika. Letošnji nagovor ljudstvu ni bil le televizijski šov, bil je najbolj strankarsko razdeljeni dogodek, katerega osnovni namen je sicer ustvarjanje skupnosti, State of the Union. Donald Trump je z njim prešel v novo fazo svoje volilne kampanje, nagovoril privržence in prezirljivo ignoriral nasprotnike.

Kaj naj si opazovalec misli, ko predsednik države zavrne rokovanje s predsednico predstavniškega doma, ta pa dobesedno fizično raztrga predsednikov govor, vse pred televizijskimi kamerami?

Donald Trump se ni ukvarjal z "malenkostmi", kot je zanj očitno Iowa, ki mu je sicer na republikanskih zborovanjih prinesla 97-odstotno podporo in nobenih težav z izidi. Gladko se je izognil boleči rani v podobi ustavne obtožbe. Namesto tega se je odločil obračunati z dediščino Baracka Obame in se s tipično trumpovskimi presežniki umestil na čelo ameriške in svetovne zgodovine. Ameriškemu gospodarstvu, ki je in bo srčika njegovega programa, kaže dobro. A Trump ne bi bil Donald, če ne bi že tako dobrih podatkov prirejal in postavljal v pretirane, celo zlagane kontekste.

Kljub temu predsednik uživa 49-odstotno podporo na nacionalni ravni. In volivec naj bi bil v demokraciji kralj, pravijo. Amerika se predstavlja za največjo in najboljšo demokracijo na svetu, a polagoma se tudi tukaj vse več ljudi sprašuje, kaj gre narobe, če jo vodi človek, ki kaže vse znake patološkega narcisa, ki počne vse v korist velikega kapitala, voli pa ga večinoma neizobraženo, revno, belo prebivalstvo.

Donald Trump je bil do zdaj uspešen. Kako bo naprej, pa je vse bolj odvisno od demokratske stranke, od tega, koga bo nominirala in kako bo ta človek sposoben mobilizirati množice, da se bodo novembra spravile na volišče in volile zanj. Ali zanjo.