Zgodovinar in politolog Perry Anderson je v svoji analizi ameriške zunanje politike izpostavil dejstvo, da svet ameriško javnost bistveno manj zanima od Združenih držav samih, in lucidno pristavil, da imajo tudi zaradi tega predsedniki na področju zunanje politike bistveno bolj proste roke kot pri notranji. In res, če ZDA navzven delujejo kot močna sila, ki brez zadržkov vojaško poseže, ko se ji zazdi, ali velikodušno zamahne, če presodi drugače, je ameriško notranjepolitično življenje veliko bolj kompleksno in odvisno od večjega števila dejavnikov in razmerij moči. V precejšni meri je od tega odvisno, kaj bodo ZDA počele v svetu. Ko se pojavijo težave doma, "grožnja od zunaj" pride zelo prav.

Donald Trump in Joe Biden sta nam v razkoraku nekaj mesecev omogočila vpogled v različna koncepta ameriške zunanje politike. Skupno jima je, da gre za politiko velesile v službi sproti definiranih lastnih interesov, ki se zrcali v odnosu do dveh rivalskih držav, Rusije in Kitajske.

V zgodovini ameriškega predsedništva Donald Trump v marsikaterem pogledu izstopa, a njegova izolacionistična drža ga povezuje z izročilom prve polovice 20. stoletja, ko ZDA po prvi svetovni niso želele posegati v svet. Podobno kot republikanska predhodnika Calvin Coolidge (1923–1929) in Herbert Hoover (1929–1933) se je bolj osredotočal na notranjo politiko in gospodarstvo.

S pomembno razliko, da je bil Trump zelo naklonjen vojski in je povečeval obrambni proračun, medtem ko sta Coolidge in Hoover zagovarjala razorožitev in manjšanje obrambnih izdatkov. Trump je kot poglavitno nasprotnico ZDA definiral Kitajsko, se v svoji maniri zapletel z njo v trgovinske vojne, pri tem pa "spregledal", da so v določenih pogledih ZDA odvisne od nje. Če ne bi bilo pandemije, ne bi izpostavljal primera zaščitne medicinske opreme. A zaradi praznih zalog in odvisnosti od uvoza predvsem iz Kitajske, so se na začetku pandemije ZDA obnašale kot država tretjega sveta. Kronično je primanjkovalo halj, mask, vizirjev in rokavic, medicinske sestre pa so se v prepolnih newyorških bolnišnicah fotografirale oblečene v črne vreče za smeti.

Joe Biden na drugi strani nadaljuje tradicijo druge polovice 20. stoletja, ko so ZDA po drugi svetovni vojni kot velesila vstopile v svetovno areno in se ji vse do Trumpa, pa še takrat ne povsem, niso bile pripravljene odreči. V tradiciji ameriških demokratov kot veliko nasprotnico opredeljuje Rusijo in se v slogu "pretekle normalnosti" vrača k pridiganju o človekovih pravicah in demokraciji. Govori o ponovnem prevzemanju vodilnega položaja v svetu, a to počne v času, ko ameriška demokracija ni v najboljši kondiciji. Kakšen bo gabarit Bidnove politike do Kitajske, bo jasno zelo kmalu.

Nocoj se državni sekretar Anthony Blinken in svetovalec za nacionalno varnost Jack Sullivan na Aljaski sestajata z direktorjem urada centralne komisije za zunanje zadeve KP Kitajske Yang Jiechijem in državnim svetnikom Wang Yijem. Nobena skrivnost ni, da Kitajska želi odmik nove administracije od Trumpove politike. A kaj ponuja v zameno? Se bo Biden odločil za podobno potezo kot v primeru Irana, ko je napovedal umik sankcij v pričakovanju vrnitve za pogajalsko mizo, kar pa je Teheran zavrnil? Vsekakor je nekaj v zraku.

Najnovejše poročilo obveščevalne skupnosti o tujem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve novembra 2020 je takoj bo objavi javno dostopnega dela predvčerajšnjim sprožilo polemike. Drugače kot v Trumpovem času poročilo v ospredje postavlja Rusijo, čeprav na tehnično izvedbo volitev naj ne bi vplival nihče zunaj ZDA. Tukaj bi lahko zlobno pripomnili, da kaj takšnega po travmatični povolilni sagi v prehodnem obdobju nikakor ne bi bilo v korist novi administraciji. Ampak v ključnih državah so glasove šteli tolikokrat, da to najbrž res lahko izključimo. Kljub še zmeraj živim nedokazanim nasprotnim trditvam.

Zato pa naj bi se v kampanjo vmešavali predvsem dve državi. Močno Rusija, ki naj bi skušala spodkopati Joeja Bidna, pa tudi Iran, ki naj bi si za tarčo izbral kampanjo Donalda Trumpa. Kitajska naj bi razmišljala o vpletanju, ampak na koncu se ni odločila za to. Včasih se res zdi, da imajo avtorji različnih ameriških poročil, od tožilskih, preiskovalnih do obveščevalnih, najbolj razvito žilico svojevrstnega humorja. Pogosto so namreč napisana, kot da avtorjem domišljija tu in tam uide z vajeti, v njih mrgoli pogojnikov in nedoločnikov, predvsem pa so tako priročno ohlapna, da jih je mogoče interpretirati na zelo različne načine.

Trump je imel do Vladimirja Putina zelo nenavaden odnos. Ni se še zgodilo, da bi se ameriški predsednik tako dosledno in očitno izogibal konfliktu z ruskim voditeljem. Ko je dobil na mizo obveščevalno poročilo o domnevnem ruskem podkupovanju talibanov v Afganistanu, ki naj bi bili v zameno pri napadih na ameriške cilje še posebej natančni in naj bi pobili čim več ameriških vojakov, ga je Trump odrinil. Komentiral ga je šele, ko je pricurljalo v javnost. Pa še takrat v slogu, da je vprašal kar neposredno Putina, ta mu je informacijo zanikal, Trump pa naj ne bi imel razloga, da ruskemu predsedniku ne bi verjel. Argumentacija, ki bi jo lahko primerjali s harakirijem, če je ne bi izrekel prav Trump, ki očitno lahko stori karkoli, pa mu bodo milijoni še zmeraj sledili.

Biden je najprej dovolj zabavno primerjal svojo izkušnjo osebnega srečanja s Putinom z izkušnjo predsednika Georga Busha ml. Bush se je leta 2001 na vrtovih gradu Brdo pri Kranju zazrl v Putinove oči in v njih zagledal Rusovo dušo. Ko se je s Putinom pred leti sestal Biden, se je tudi on odločil za skok v Putinova svetla tolmuna, a izplaval je s popolnoma nasprotnim spoznanjem. Putin naj ne bi imel duše. Pragmatik iz Kremlja se je seveda strinjal z obema.

"Mislim, da se razumeva," naj bi Bidnu odgovoril Putin. "Sogovornika je treba poznati," je v zadnjem televizijskem intervjuju poudaril ameriški predsednik. Nato pa ga je nekdanji direktor za komunikacije v Beli hiši v času Clintonove administracije, danes eden najvidnejših televizijskih voditeljev in političnih komentatorjev mreže ABC George Stephanopoulos, vprašal: "Poznate Vladimirja Putina. Mislite, da je morilec?" In Joe Biden je odgovoril: "Mhm, mislim, da je."

Seveda morate biti ameriški predsednik, da jo vaša država odnese brez posledic. Predvsem pa je to dodaten dokaz, da včasih niti ni tako pomembno, kaj voditelji govorijo, zato pa je toliko pomembnejše, kaj počnejo. Biden se je odločil pri svoji zunanji politiki opreti na moč, kriterija meddržavnih odnosov pa naj bi bila spoštovanje človekovih pravic in ameriški interes. Pri čemer je Združenim državam uspelo s filigransko natančnostjo iz tarč svojega besa izrezati voditelje držav, proti katerim uvajajo kazenske ukrepe.

Poročilo o naročnikih umora Jamala Khashoggija, ki ga Trump nikakor ni želel objaviti, je naročilo pripisalo de facto voditelju Savdske Arabije, kronskemu princu Mohamedu bin Salmanu. Ampak ukrepi so zadeli niz visokih predstavnikov države, princa pa izvzeli. Novi ukrepi, ki jih v ZDA napovedujejo proti Rusiji, bodo prav tako izvzeli Putina. Pa čeprav naj bi bil "morilec". Tako je pač toliko bolj očitno, da je od obeh prej omenjenih kriterijev vendarle relevanten zgolj in samo eden. Ameriški interes.

Kar nas pripelje nazaj k svetniškim rokam voditeljev velesil, usmerjenim k vzvišenemu, domovini, in k sebi oz. nacionalnemu interesu. Ni le Biden tisti, ki pozna Putina. Tudi zdaj očitno že kar večni ruski predsednik pozna novega ameriškega predsednika. Če želimo razumeti velesilo, ne glede na njen ustroj, značaj in simpatičnost voditelja, se moramo na njene interese ozreti od znotraj. Stvari se tako hitro postavijo na svoje mesto. Biden je z obljubljanjem "gradnje starega, a boljšega" očitno mislil zelo dobesedno.

V odnosu do Rusije jasno vidimo politiko Obamove administracije, Hillary Clinton in Johna Kerryja. Ta politika ni bila uspešna, čeprav je s stališča ameriškega interesa razumljiva. Državi je pripeljala daleč vsaksebi. A po tem, ko so ZDA poskusile že marsikaj in preživele tudi Trumpov – z ameriškega stališča prav tako neuspešni – permisivni pristop, bi bil že čas za nekaj novega. Drže rok to sploh ne bi zmotilo.