Nikoli ni pozabila poudariti, da je ženska. In zmeraj je bila predvsem človek.

Takšni ljudje običajno vzbujajo dve vrsti čustev. Paleto, ki jo lahko strnemo pod skupni imenovalec občudovanja. In drugi niz, ki ga gre bolj kot za sovraštvo opredeliti za zavist. V primeru Bader Ginsburg pa ji celo nasprotniki ne odrekajo veličine. Uspelo ji je oblikovati izjemno kariero sodnice in profesorice prava, obenem pa živeti zelo harmoničen zakon z enim najuspešnejših poznavalcev davčne zakonodaje ZDA, profesorjem na Univerzi Georgetown, Martinom D. Ginsburgom. Družina je bila zanjo središče sveta, vedo povedati ljudje, ki so jo osebno poznali. Obenem je zagovarjala stvari, ki jih je, presenetljivo, najtežje zagovarjati. Enakost. Enakopravnost. Ne glede na spol, raso, nacionalnost, spolno ali drugo identiteto. Ta drobna ženska z železno voljo, prefinjeno, a neizprosno življenjsko držo, je premagovala razlike tam, kjer se običajno kažejo kot prepadi. Katera 87-letnica je danes ikona mladih? "Notorična RBG."

Kljub vplivnosti judovskih lobijev je lahko poreklo v okolju, kjer je veliko globoko zakoreninjenega antisemitizma, težava. A Bader Ginsburg je premagala tudi to. Po Sandri Day O'Connor je leta 1993, ko jo je imenoval predsednik Bill Clinton, postala druga vrhovna sodnica v ameriški zgodovini. Najbolj prepoznavni obraz vrhovnega sodišča. In za nameček je vztrajala do konca svojega dosmrtnega sodniškega mandata. Vmes premagala raka na debelem črevesu in na pljučih. In na koncu izgubila vojno z rakom na trebušni slinavki. Malo ljudi odide v tako dramatičnem trenutku in s tem vpliva na družbeni diskurz, na predvolilno kampanjo in na življenje sodržavljanov v prihodnje. Eden od predsednikovih kandidatov za vrhovnega sodnika – kaže, da sicer ne prav verjetni izbranec – republikanski senator Tom Cotton iz Arkansasa, je tvitnil: "Čas je, da se Roe v. Wade poslovi." Na tem svetu ni nič večnega. Vsak dosežek je treba znova in znova braniti.

Poznate Jane Roe? Pravzaprav ni nikoli obstajala. Njeno pravo ime je bilo Norma McCorvey, Jane Roe pa je bil vzdevek v procesu Roe v. Wade (1973), da se zaščiti anonimnost tožeče strani. Gre za enega od precedenčnih primerov v ameriški zgodovini. Vrhovno sodišče je takrat razsodilo, da ameriška ustava ščiti pravico noseče ženske, da se odloči za splav, brez pretiranih vladnih omejitev. Primer velja za lakmusov papir za ameriško pravosodje. Bader Ginsburg ni bila neposredno povezana z njim, a kot zagovornica pravice do splava seveda ni mogla, niti hotela mimo. Z razsodbo se je strinjala, a nekaj jo je motilo. Vrhovno sodišče se je sklicevalo na pravico ženske do zasebnosti, Ginsburg pa je menila, da ne gre za žensko zasebnost. V primeru prepovedi splava država krši avtonomnost ženske in popolno enakost z moškim. Takrat še odvetnica v procesu Struck v. Secretary of Defence (obrambni minister) je istega leta zagovarjala pilotko Susan Struck, ki je zanosila med vojno v Vietnamu, vojska pa je zahtevala, da splavi, ali pa se odpove karieri in ima otroka. Kot verna katoličanka Struck ni hotela splaviti, le izkoristiti dopust za porod. Vojska je nasprotovala in zadeva je prišla pred sodišče. Stališče Ginsburg v tem primeru je bilo, da vojska postavlja žensko v neenakopravni položaj. Za spočetje sta odgovorna oba, a ženska se sooča s prelomnimi odločitvami, na njeno izbiro pritiskajo, moški pa se v tem primeru niti ne omenja. Kje so tukaj svoboda odločitve, svoboda izražanja verskega prepričanja in enakost pred zakonom?

Ljudje, ki so večji od lastne eksistence, običajno vsaj toliko, kot o sebi povedo o družbi, v kateri živijo. Ruth Bader Ginsburg je živela v svetu, kjer se je treba za uveljavitev temeljnih dokumentov, na katerih slonita država in družba, na ustavi in deklaraciji o neodvisnosti, še zmeraj boriti. V svetu, kjer je zavzemanje za enakopravnost spolov stvar feminizma z radikalnim predznakom. Kjer je temnopolto življenje vredno manj od belega. Manj od neupravičenega pečata, ki ga na mladega človeka udari napačno medijsko poročanje, na primer. Primerjam neprimerljivo, boste rekli. Morda. Ampak če se ozremo na samo dva nazorna procesa iz Kentuckyja, ki sicer nista prišla pred vrhovno sodišče, saj je šlo za poravnave, se težko izognemo črno-beli sliki. Družina Breonne Taylor, nedolžne temnopolte žrtve strelov med policijsko preiskavo 13. marca letos v Louisvillu, kar je bilo povod za množične proteste, kot primer Georgea Floyda, se je z mestnimi oblastmi pogodila za odškodnino v vrednosti 12 milijonov dolarjev. Zdaj že nekdanji dijak katoliške srednje šole Covington iz Park Hillsa, Nicholas Sandmann, je 18. januarja 2019 po naključju "nastopil" na posnetku, na katerem je videti, kako z rdečo MAGA kapo Trumpovega podpornika nepremično zre v starejšega staroselskega aktivista Nathana Phillipsa iz plemena Omaha, ki udarja po indijanskem bobnu. To se je zgodilo med tradicionalnim pohodom nasprotnikov splava na National Mallu, kjer pa so istočasno na svoj položaj opozarjali staroselski Američani.

Sorodna novica Umrla vrhovna sodnica Ruth Bader Ginsburg - Trump že išče naslednika

Večina medijev je posnetek nekritično uporabila za ponazoritev rasizma ameriške desnice, Nicholas pa je proti njim vložil tožbo v vrednosti kar 800 milijonov dolarjev. Samo od CNN-a je zahteval 275 milijonov, od The Washington Posta pa 250 milijonov dolarjev. Januarja letos se je pogodil s CNN-om, z najvplivnejšim washingtonskim časnikom pa julija, čeprav ni bilo uradno razkrito, za kakšno vsoto. Za nameček je izkoristil trenutek in nastopil tudi na republikanski konvenciji in postal junak konservativnih medijev, ki takrat, ko se je zgodila, zgodbe niso pograbili, tudi ker je kričala o zadevi, ki se je ti mediji izogibajo oz. jo zanikajo.

Da je človek večji od svojega življenja, je očitno tudi zaradi posledic, ki jih povzroči njegova smrt. Vrhovna sodnica je vedela, da njeno slovo ne izbira primernega trenutka. Zadnja želja Ginsburg je bila, da njen naslednik ne bo imenovan pred januarsko predsedniško inavguracijo. Ne bodo je izpolnili. Donald Trump, ki je v nasprotju z običajno držo Ruth Bader Ginsburg opredelil kot "čudovito žensko", čeprav se z njo pogosto ni strinjal, je napovedal žensko nominacijo do konca tedna. Vodja republikanske večine v senatu Mitch McConnell je zagotovil, da bo senat o tem vsekakor glasoval. Kritični mediji so takoj začeli nizati stališča teh istih republikancev, ki so leta 2016 odločno nasprotovali imenovanju novega vrhovnega sodnika v letu volitev in jo opredeljevali kot nehigienično. Danes, razen dveh, treh republikanskih imen v senatu nikomur ne pride na misel, da imenovanje vrhovnega sodnika v dosmrtni mandat v času volitev ni primerno. Na Trumpovem seznamu med ženskami izstopajo Amy Coney Barrett (1972), Barbara Lagoa (1967) in Allison Jones Rushing (1982). Katera koli izmed njih bi lahko ostala na položaju štiri desetletja ali celo več. Eksponentna rast politične dinamike zaradi smrt Ruth Bader Ginsburg je zato zelo logična.

V dveh dneh, odkar je v javnost prišla novica o njeni smrti, je kampanja Josepha Bidna dobila skoraj 100 milijonov dolarjev v obliki donacij, demokrati pa so prešli v ofenzivo očitkov in iskanja možnosti zavlačevanja postopka. Kaj drugega jim tudi ne preostane. Predsednik Trump na drugi strani pa lahko pri izbiri upošteva tudi državo, iz katere bo prišla kandidatka, saj bi mu to lahko prineslo dodatne glasove. Če bo to odločilno merilo, lahko tvegamo napoved: sodnica Lagoa, hči kubanskih emigrantov s Floride.

Za konservativce je bila Ruth Bader Ginsburg največji odklon na levo v zgodovini ameriškega vrhovnega sodišča. A obenem je bila sama najboljši dokaz, kako umeščanje ljudi na os "desno-levo", pogosto zgreši bistvo. Če že, jo podrobnejši vpogled v njeno pravniško misel in prakso umešča bolj v kategorijo "zmerna". Čeprav smo danes navajeni razmišljati drugače, življenje običajno ni ekstrem. Bader Ginsburg je bila dobra prijateljica pokojnega vrhovnega sodnika Antonina Scalie (1936–2016), doslednega zagovornika dobesednega, ne kontekstualiziranega branja ustave in upoštevanja izvirnega razumevanja njenih avtorjev. Z drugimi besedami, sodnik Scalia je pravico iskal v zapisih preteklosti, medtem ko je bila Bader Ginsburg njena iskalka v času, v katerem živimo, z uvidom v prihodnost. Zagovarjala je stališče, da je ustava živ dokument, ki se s časom spreminja. Sin sodnika Scalie, Eugene Scalia, zdajšnji ameriški minister za delo, se v zapisu v The Washington Postu s toplino spominja družinskih prijateljev, tradicionalnih novoletnih večerij, viharnih razprav in užitka v različnosti. Zakaj tega kot družba ne moremo (več) živeti? Zakaj ne moremo pogosteje zapisati, kot je v The American Conservative zapisal Matt Purple? "Bila je mogočni pravniški um, in ko je imela prav, je imela prav. Naj počiva v miru." Odgovor je jasen.