Ob 25. marcu prazniku Gospodovega oznanjenja, ob dnevu staršev, se sprašujem, ali nas je spomnil, da imamo globoko v sebi zapisano, da smo ženske.

Ali ni to za nas nekaj največjega, plemenitega in lepega? Iz naše notranjosti prihaja čudovita lepota, ki je vsaj na obrazu ne moremo skriti. Lepoto hranimo z duhovnostjo, za katero si je treba vzeti čas in skrbeti za nego.

Ženske rade prebivamo v prijetnem domu, kjer pa želimo biti prve dame. A igramo veliko vlog. Oblačimo se po družbenem okusu in si nadenemo marsikatero masko. S to podobo pa se ne poistovetimo in smo nezadovoljne, nesrečne v sebi. Zanimivo pa je, da se tudi tiste, ki nam določajo to "medijsko sociološko podobo", čutijo daleč od sebe. Zakaj so pripravljene biti take žrtve, celo na račun stradanja in zanikanja svojega telesa? Zakaj nam je treba igrati vse te vloge? Ali res ne vemo, kaj si želimo?

Da zelo dobro vemo, česa si ne želimo, o tem sem prepričana. Ne želimo si, da nas določajo pričakovanja drugih, da dovolimo, da nas razvrednotijo, da smo žrtve. Še marsikaj bi vsaka lahko dodala.

Ali ne bomo zadovoljnejše, če bomo zveste vlogi, ki je položena v nas? K tej vlogi se moramo vedno znova vračati. O njej pa premišljevati ob likih žensk v najbolj brani knjigi vseh časov, Svetem pismu. Četudi nismo verni, nam bo Judovska modrost povedala marsikatero dobro misel za življenje.

Že v Prvi Mojzesovi knjigi preberemo, da je Bog ustvaril iz človeka ženo,"kost od njegovih kosti", enakovredno, a različno, za vzajemen odnos. Ženska je zato moškemu vedno pomenila simbol, ki mu zagotavlja toplino, prihodnost in mir. Največje bogastvo je bilo zanj, da si dobi primerno ženo. Seveda pa se hkrati boji, ker smo neobvladljive, pa tudi nevarne, zahrbtne in maščevalne. Zaradi iznajdljivosti in darov so imele ženske v Izraelu vedno posebno vlogo. Spomnimo se kraljice Estere, Judite, Tamare.

Ženske, ki so se spoštovale. Niso se ozirale na mnenja drugih in so sprejemale odgovornost za svoje življenje. Tudi Nova zaveza se začne s prvo Jezusovo učenko Marijo. Jezus pa je dal ženski poseben položaj, mimo verskih in družbenih naukov, je celo teološko razpravljal z ženo. Ženska torej ni več imela pri Njem tradicionalne vloge mame in ljubice, kakor ji je določala patriarhalna družbena ureditev.

Žena je tako sociološko kot vernica postajala tista, ki je tudi po besedah sedanjega papeža Frančiška nenadomestljiva na vseh področjih življenja: "Bog je ženski na poseben način zaupal človeka. Ženska ima posebno občutljivost za božje reči, da pomaga razumeti, usmiljenje, nežnost in ljubezen Boga do nas."

Seveda smo ženske danes zaznamovane z ženskami, ki so bile del našega življenja. Med njimi je najprej mama, pa tudi stara mama. Kolikor je mama znala biti ženska, se spoštovala in veselila svoje vloge, toliko bolj smo tudi me srečne ženske.

Zato imejmo se rade, ne obsojajmo se, počutimo se notranje svobodne, smejmo se in jokajmo. Bodimo dame, ki prižigajo luč, kamor pridejo in s toplino napolnijo prostor, in ne pozabimo na skupne klepete ob čaju in kavici! V tem postnem času, kjer smo že na polovici, pa se poslovimo od vseh polnih loncev, ki nam dajejo le lažen občutek, da nam gre dobro. Bodimo sebi in drugim dobri angel!