V opoziciji ostaja izkušeni SDS, ki je v preteklih letih neštetokrat uporabil vsa parlamentarna orodja in orožja v spopadih z različnimi vladnimi ekipami. Tokrat ima sicer dovolj poslancev, da lahko zahteva interpelacijo ministrov, a premalo, da bi lahko sam skliceval izredne seje državnega zbora. Prav tako sam ne more zbrati dovolj podpisov za ustanovitev preiskovalne komisije. V prejšnjih mandatih je SDS lahko računal na podporo NSi-ja in SLS-a. Zdaj pa bo opozicijska »partnerica« stranke SDS Združena levica, stranka diametralno nasprotnih političnih stališč, ki je nastala na dediščini ljudskega upora proti drugi vladi Janeza Janše. SDS se je v zadnjih letih, še zlasti pa po Janševem odhodu v zapor, očitno premaknil v desno, ZL pa je glas radikalne levice. Stranki sta vsaka na svojem skrajnem robu političnega loka. Zato je skorajda nemogoče, da bi lahko v parlamentu združili sile in izpeljali skupno akcijo proti vladi.

Razmerja sil se bodo seveda spremenila, če se bo v opozicijo preselila Nova Slovenija. Kar je seveda še vedno ključno vprašanje koalicijskih pogajanj in je še vedno zelo verjetno. Toda ta hip se zdi, da si Stranka Mira Cerarja v vladi najmanj želi Zavezništva Alenke Bratušek. Očitno je samokandidatura odhajajoče premierke za evropsko komisarko uničila še zadnje možnosti, da bi Cerarjeva ekipa pozabila na zamere iz volilne kampanje. ZaAB prav lahko ostane pred vrati koalicije, torej v družbi s SDS-om in ZL-jem. V tem primeru bo opozicijska strankarska druščina še bolj nenavadna in še manj združljiva. ZaAB ne more sodelovati s SDS-om, z ZL-jem pa le pri temah, kot so človekove pravice ali interpretacija preteklosti. Hkrati pa liberalna Alenka Bratušek nima prav nič skupnega z novim socializmom Luke Meseca in njegove ekipe. Če bo njena stranka, ki je stara šele nekaj mesecev, sploh preživela. Če bo nekdanja premierka res odšla v Bruselj, je to zelo malo verjetno.

Nobenih dokazov ni, da Miro Cerar vztrajno vabi v koalicijo NSi tudi zato, ker bo v tem primeru opozicija praktično ohromljena. Toda če je tako, je politično manj naiven, kot bi lahko sklepali po njegovem kratkem stažu. Nobenega dvoma ni, da bo kljub moči Stranke Mira Cerarja tudi naslednja koalicija naporna. Karl Erjavec je to že dokazal v številnih vladnih kombinacijah. Toda prvič v slovenski parlamentarni zgodovini se lahko zgodi, da vladna ekipa v parlamentu ne bo imela resne opozicije.

Julijske volitve so temeljito pretresle politični prostor. Največja stranka ima rekordno število poslancev. V parlamentu sta dve tretjini novincev. Kaže, da bomo dobili vladno koalicijo z najvišjo podporo doslej. Največja opozicijska stranka ima predsednika, ki se bo vozil v službo iz zapora. Alternativo vladi pa naj bi oblikovale stranke, ki se strinjajo samo o tem, da se ne strinjajo o ničemer. To bo nenavaden mandat. Z nepredvidljivim koncem.