Oba nasilneža, sociopata Reggieja in psihopata Ronnieja igra izjemni Tom Hardy, in njegova briljantna igra neizmerno obogati sicer soliden film. Foto:
Oba nasilneža, sociopata Reggieja in psihopata Ronnieja igra izjemni Tom Hardy, in njegova briljantna igra neizmerno obogati sicer soliden film. Foto:
Legenda
»Daj Ronnieju Krayu svojo klobaso. Daj Ronu svojo j… klobaso. S pogledom sem mu zavrtal v zatilje. Besed nisem mislil. Oddajal sem jih. Obrnil se je, in veste, kaj je rekel? 'Hej, Ron, želiš mojo klobaso? Nimam apetita'. Zanimivo, kaj ne?«
Tako da je dovolj, da mladi lastnik, ki svojega kluba ne želi prodati opazi, da za njim sedita brata, eden se igra z vžigalnikom, med tem ko drugi glasno je pistacije, da podpiše pogodbo.
Tako da je dovolj, da mladi lastnik, ki svojega kluba ne želi prodati opazi, da za njim sedita brata, eden se igra z vžigalnikom, med tem ko drugi glasno je pistacije, da podpiše pogodbo.
Emily Browning kot Reggiejeva velika in tragična ljubezen Frances.
Emily Browning kot Reggiejeva velika in tragična ljubezen Frances.
Medakov film je bil prav tako o Violet Kray, materi bratov Kray, kot o zloglasnih dvojčkih. V upodobitvi neponovljive Billie Whitelaw je ona Mati hrabrosti londonskega East Enda, ženska, ki brez pomoči neuporabnega moža vzgaja svoja princa v srcu dejanskega proletarskega matriarhata. Na fotografiji: Martin in Gary Kemp kot Reggie in Ronnie in Billie Whitelaw kot Violet.
Medakov film je bil prav tako o Violet Kray, materi bratov Kray, kot o zloglasnih dvojčkih. V upodobitvi neponovljive Billie Whitelaw je ona Mati hrabrosti londonskega East Enda, ženska, ki brez pomoči neuporabnega moža vzgaja svoja princa v srcu dejanskega proletarskega matriarhata. Na fotografiji: Martin in Gary Kemp kot Reggie in Ronnie in Billie Whitelaw kot Violet.
Hegelandov  film obuja neko nostalgijo, hrepenenje po Londonu šestdesetih, čeprav sta mesto in čas prikazana kot v bistvu uničujoča.
Hegelandov film obuja neko nostalgijo, hrepenenje po Londonu šestdesetih, čeprav sta mesto in čas prikazana kot v bistvu uničujoča.

Tako v filmu Legenda (Legend, 2015) gangster RonnieKray opisuje epizodo iz zaporniške menze svojemu bratu dvojčku Reggieju in drugim članom tolpe. Govori počasi, kot da je hipnotiziran. Gleda skozi očala z debelo dioptrijo. Brat in še en član tolpe ga pozorno poslušata, kot da je mesečnik, ki ga ne želita zbuditi, ali norec, ki mu ni pametno ugovarjati. Ronnie gleda naravnost v kamero oziroma v nas in v njegovih besedah, mirnem govoru in v njegovih mrtvih očeh čutimo norost. Zastrašujoča je ta njegova norost, ampak tudi smešna. V takšnih trenutkih film scenarista in režiserja Briana Hegelanda zablesti in nam ponuja tisto absurdnost nevarnih ljudi, ki je ena izmed prvin, ki dela gangsterske filme tako zabavne.

Legenda je zgodba o dveh najbolj notoričnih, in kot nam sam naslov pove, legendarnih londonskih gangsterjih, dvojčkih Ronaldu in Reginaldu Krayu, ki sta bila v šestdesetih prav tako sestavna dela britanske družbe in londonske scene, kot so bili Beatles, Rolling Stones, kratka krila in James Bond. Sta edini angleški ekvivalent legendarnim ameriškim gangsterjem, ki so bili njuni idoli, vsaj v upodobitvah igralcev, kot sta bila James Cagney in Edward G. Robinson. Fotografiral ju je slavni David Bailey, nastopala sta na televiziji, družila sta se z zvezdniki (med njimi z Joan Collins), in visoki krogi angleške družbe so ju varovali pred policijo, dokler nista šla predaleč.

Oba ta nasilneža, sociopata Reggieja in psihopata Ronnieja igra izjemni Tom Hardy, in njegova briljantna igra neizmerno obogati sicer soliden film. Ni si ga mogoče predstavljati brez njega. Nikoli ne deluje kot trik. Niti za en hip ne pomislimo, da gledamo istega igralca, saj je ustvaril dva popolnoma različna lika. Interakcija med Ronniejem in Reggiejem ali Hardyjem in Hardyjem je iskra filma. Posebej mu uspe ujeti Ronniejevo temeljno nekoherentnost– z njegovimi načrti, da zgradi mesto v Nigeriji, ali s prepričanjem, da lahko vidi prihodnost.

Bila sta izsiljevalca, ugrabitelja, požigalca, lastnika klubov, v katerih so se družili visoki in nizki, brutalna pretepača in končno morilca. Njun imperij je bil skromen, a odmevalo je dejstvo, da sta ga ustvarila dobro oblečena in nesramno ambiciozna fanta iz delavskega razreda. Imela sta slog, s katerim sta izstopala iz povojne angleške sivine. Njuno ime je bilo v Londonu strah in trepet, a obenem tudi glamurozno. Kot v filmu pove Reggiejeva nesrečna žena Frances: »Trik je bil v tem, da sta kultivirala neizgovorjeno gotovost, da če bi bilo potrebno, bi bila pripravljena uporabiti nasilje, in to z veseljem.« Dovolj je, da mladi lastnik, ki svojega kluba ne želi prodati, opazi, da za njim sedita brata, od katerih se eden igra z vžigalnikom, drugi pa glasno je pistacije, da podpiše pogodbo.

Hegeland ustvari okrog Hardyjeve sijajne igre zanimiv in mikaven film. Rad ima dolge vožnje kamere, kar je morda vpliv režijskega sloga Clinta Eastwooda, za katerega je napisal Skrivnostno reko (Mystic River, 2003). Pretep s kladivi med bratoma in njunimi nasprotniki ter druge prizore nasilja uprizori kot stari profesionalec. Dober je tudi v bolj subtilnih prizorih, ki razkrijejo zapletenost stranskih likov. Ameriški mafijec Angelo Bruno (odličen Chazz Palminteri), predstavnik gangsterja Meyerja Lanskyja, ki želi pomoč bratov, da bi razširil svojo operacijo v Londonu, predlaga Reggieju, naj malo ukroti Ronnieja. Ko Reggie odgovori, da tega ne more, ker gre za brata, Bruno mirno reče, da razume, ampak izraz na njegovem obrazu ostane vprašujoč. In film ganljivo prikaže tiho propadanje Reggiejeve žene Frances, ki jo s prepričljivo krhkostjo igra Emily Browning.

Legenda prihaja točno četrt stoletja po kultnem filmu Brata Kray (The Krays, 1990) nepredvidljivega britanskega režiserja madžarskega rodu Petra Medaka, v katerem sta dvojčka Martin in Gary Kemp iz skupine Spandau Ballet igrala Reggieja in Ronnieja. Medakov film je bil prav toliko film o Violet Kray, materi bratov Kray (tretji brat Charlie ne obstaja v Hegelandovem filmu), kot o samih zloglasnih dvojčkih. V upodobitvi neponovljive Billie Whitelaw je ona Mati hrabrost londonskega East Enda, ženska, ki brez pomoči neuporabnega moža vzgaja svoja princa v srcu dejanskega proletarskega matriarhata. Neka ženska izrazi mnenje, da moški nikoli ne odrastejo; ali ostanejo otroci ali se spremenijo v pošasti. Za brata Kray drži to drugo.

Medakov film je poskušal postaviti brata v epopejo angleškega delavskega razreda, in njegova brata Kray sta bolj divjaško nasilna kot ta, ki ju igra Tom Hardy. Ampak brata Kemp, čeprav dobra, sta delovala preveč kot uglajena in vitka popzvezdnika, kar sta, seveda, tudi bila.

Če je Medakov film obujal žilavo angleško proletarsko življenje, iz katerega sta brata prišla, pa Hegelandov film izraža neko čudno hrepenenje po Londonu in načinu življenja, ki ga ni več; čudno zato, ker sta ta London in ta slog življenja prikazana kot uničujoča. Ronnie opazi, da nekateri ljudje postanejo duhovi, še preden umrejo, in film pušča vtis, da gledamo nekaj zelo minljivega, morda celo nepomembnega. V spominu pa ostaneta demonska brata v virtuozni igri Toma Hardyja.