Skrajni čas je že bil, da je Evropska komisija prepoznala to, da je politika varčevanja dosegla svoje "politične in socialne meje", kot se je med tednom izrazil predsednik Jose Manuel Barroso. Čeprav se strinja, da je takšna usmeritev v svojem temelju prava.

Barroso je res Portugalec in to, da lek Evropske komisije ne deluje v njegovi domači državi, bi lahko spoznal že bistveno pred aprilom leta 2013. A Barroso se ne ukvarja s tem, ali je varčevanje gospodarsko smiselno ali ne, saj ga zadevajo predvsem politične posledice, ki se kažejo prek javnega nezadovoljstva z varčevalnimi politikami in s primeri več politikov, ki so se tudi zaradi prisege zvestobi fiskalnega pakta dvojca Merkozy že morali posloviti od vodenja držav. Barroso je govoril, da za uspeh ekonomskih politik ni dovolj le, da so pravilno zasnovane, ampak morajo imeti tudi vsaj minimum politične in socialne podpore. Analitiki namreč že nekaj časa opozarjajo (poleg vprašljive ekonomske koristi) na nedvomno socialno in vse bolj očitno politično škodo.

V začetku meseca mi je, denimo, Claire Dheret iz bruseljskega centra EPC v pogovoru med drugim dejala, da je kriza že pokazala krepak družbeni odtis, ne zgolj v socialnem smislu, temveč vse bolj v političnem. To kažejo tudi italijanske volitve, ki poudarjajo naraščajoče nezadovoljstvo s politiko v Evropi, pravi Dheretova. In prihodnost tega procesa je tisto, kar morda še najbolj skrbi politike, saj predpostavlja tudi vprašljivo politično prihodnost zanje.

Veliko prahu in veliko različnih tolmačenj, kaj je Barroso res želel povedati. Barroso je kljub vsemu dal vedeti, da obstaja drugačna pot. Evropski denarni komisar Olli Rehn je nato v četrtek v Evropskem parlamentu govoril o tem, da so si države s pravimi ukrepi za javnofinančno konsolidacijo kupile nekaj miru na finančnih trgih, kar omogoča lajšanje varčevalnega primeža na srednji rok. Finančne trge so v EU-ju menda prepričali. Bistveno manj prepričljivi so za vsak mesec več brezposelnih.

Tudi pregovorno resni Nemci so v odgovor na interpretacije Barrosa posegli po populizmu. Nemški zunanji minister Guido Westerwelle je izpostavil, da bi zamenjava politike fiskalne konsolidacije s staro politiko zadolževanja pomenila, da bi se visoka brezposelnost v Evropi obdržala več let. Kot da tisti, ki govorijo o omejitvah varčevalne politike kot resno alternativo ponujajo brezglavo zadolževanje. Res pa je, da tisti, ki kritizirajo varčevalne politike ne povedo, da je odgovorna fiskalna konsolidacija ključen del igre. Konec koncev morajo države vsaka zase uveljaviti sprejeti in potrjeni fiskalni pakt ter primerno vpisati fiskalno pravilo v svoje zakonodaje ali ustave. A nemara bolj ključno je naslednje.

"Trenutni izziv je najti primerno ravnotežje med varčevanjem in ukrepi za spodbujanje rasti. Vsaka država članica mora zase najti primerno ravnotežje," dodaja prej omenjena Dheretova z bruseljskega inštituta EPC. Tega zgolj zakoni in pravila ne zagotavljajo, prej ustvarjajo motnjo, saj namesto ukrepanja prinašajo podlago za jalovo razpravo o tem, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce. Ko v akcijo stopi trojka, je to le posledica.

Vsake volitve v bržčas v vsaki evropski državi se začnejo s predvolilnimi pozivi o tem, da naj se tokrat pa res pogovarjamo o ekonomskih programih, prednostnih načrtih, političnih pristopih. In končajo z obžalovanjem, da smo se znova ukvarjali le z osebnostmi, resnimi ali manj resnimi aferami ter s temami, ki s prihodnostjo nimajo veliko skupnega. Osrednja žrtev te brezplodne, včasih bolj včasih manj ideološke razprave je lahko demokracija sama. Redi populizem, ki posledično onemogoča vsako resnejšo razpravo in že zato, ker le ohromljeno, izrazito pristransko obvešča javnost ne omogoča trdne podlage za odločanje. Tudi to je del te krize. Vse manjše zaupanje v politiko, v politično, v demokracijo, v EU in evro. Barroso ima prav. Politika brez podpore v javnosti je obsojena na propad.