Na mizi pred seboj bi vsak moral imeti "dosje" vseh bolnikov, ki so jih zaradi zapletov "popravljali" za kolegom Janezom Zimmermannom. Na Dunajsko bi se medtem že vozil predsednik zbornične komisije za etična vprašanja, tožilec zbornice Jože Balažič, ki bi ga Možina poklical že prejšnji večer, takoj po Odmevih.

Nekaj kilometrov stran bi morala ministrica Milojka Kolar Celarc nervozno hoditi po pisarni gor in dol, od besa bi se ji moralo kaditi skozi ušesa. Svoji tajnici bi morala naročiti, naj ji urgentno vzpostavi telefonsko zvezo z vsaj petimi moškimi, ki bi se morali takoj zglasiti v njeni pisarni.

V najvišjem nadstropju zdravstvene zavarovalnice bi moralo Sama Fakina stiskati v želodcu. In z njim vse njegove vodje območnih izpostav. In zavarovalniške nadzornike - tiste za nadzor čezmejnega zdravljenja. Črvičiti bi moralo tudi predsednika društva zdravnikov.

In trepetati bi morali tudi vsi tisti nekdanji ministri, zborničarji, društveniki, ki so pred več kot desetletjem ugotovili, da je Zimmermann noge rezal brez licence, brez kirurške specializacije, v neprimernih prostorih, z neprimerno opremo, jim lagal in jih zavajal, a so v nadaljevanju popolnoma opustili nadzor nad problematičnim zdravnikom.

Kmalu zatem bi moral že tečnariti predsednik vlade, besen ne samo na zdravstveno stroko in svojo ministrico, pač pa tudi na prvega zdravstvenega zavarovalničarja, ki je za tržaške operacije brez zadržkov odšteval stotisočake, ne da bi se enkrat dvignil iz naslanjača in odšel na teren.

Zborček zbranih in jeznih bi moral na kup znositi vso dokumentacijo o primeru Zimmermann. Se zakopati v zadnjo vejico, in ne odnehati, dokler ne bi ugotovili, kako je lahko v državi s sodobnim zdravstvenim sistemom mogoče, da so vsi po malem vedeli, pa so bolniki vseeno izgubljali noge. In ko bi bilo jasno, kakšni ukrepi bodo nemudoma sprejeti, da se "Zimmermanni" ne bodo mogli več zgoditi.

V normalni državi, kjer bi zdravstvenemu sistemu in njegovim satelitom bilo pomembno zgolj dobro bolnika, bi se moral odvrteti takšen scenarij. Ampak takšnega scenarija niso spisali.

Ker prvi poklicani, da primaže klofuto mazaču v svojih vrstah, predsednik zbornice Možina, namesto da bi že sestavil ekipo za urgentno operacijo Zimmermann, nemudoma sprožil vse postopke za odvzem zdravniške licence, se za zaščito bolnikov povezal z zbornico čez mejo in samoiniciativno stopil pred javnost ter ostro obsodil Zimmermannovo početje in obljubil očiščenje, v izjavi medijem išče primerne besede, ki bi nadomestile in omilile, kar očitno v resnici misli; da je bila zgodba o zdravniškem mazaču medijsko (pre)napihnjena ter se čudi, kako o njem dobiva več pohval kot pritožb. In Zimmermanna vabi na čajanko. Da sliši njegov komentar. Da malo pokramljata. Morda, da ga zbornica spet malo za ušesa. Kot pred desetimi leti.

Kar se nam zdaj predvaja v primeru Zimmermann, je nova nanizanka kolektivnega sprenevedanja, neprevzemanja odgovornosti in, kakopak, folklornega podajanja žogice na zdravstveno-finančno-nadzorni spirali. Samoočiščenje slovenske zdravniške kaste je pa tako in tako zimzelena znanstvena fantastika. Se je komu od belih bogov kaj zgodilo zaradi otroške srčne kirurgije? Domala vsi so še tam, kjer so bili. Ali zelo blizu. Se še kdo spomni primera Šilih? Ali primera Nekrep? Dvajset let, pet let valjanja na zbornici. Predsednik Možina, vsaj na tržaško zbornico pokličite. Zimmerman ima nove bolnike naročene že to soboto.