Nemška kanclerka ima trenutno bolj ali manj mir. Razen tu in tam kakšne pasje bombice o nemških evropskih pristopih. Razprava o delitvah beguncev, o solidarnosti, ki bi jo zaradi migracijskega pritiska večkrat radi odprli na italijanski strani, se osredotoča na sodelovanje z Libijo ter sicer na sodelovanje z državami, ki za migracije veljajo kot tranzitne ali celo države izvora. Čeprav bi se lahko, se države članice še niso lotile vprašanja kvot oziroma delitve beguncev. To vprašanje čaka in visi nad razpravo o migracijski politiki.

Slovaški premier Robert Fico je pred poletjem domačim novinarjem razlagal, da bodo evropska zasedanja po nemških volitvah bistveno bolj iskriva, kot so bila zadnja. Na teh so države članice razhajanja o migracijskih pristopih pometle pod preprogo in se z enotnim glasom upirale na primer britanski vladi, ki ima težave pri razumevanju, da brexit pomeni brexit.

Prihodnjo sredo bo Sodišče Evropske unije povedalo, kaj meni o zakonitosti sheme o delitvi beguncev, ki si jo je večina držav članic Unije zamislila kot ustrezno za delitev bremen v migracijskih krizah. Pričakovati je, da bo sodišče sledilo mnenju generalnega pravobranilca Yvesa Bota, ki je sodišču predlagal, naj zavrne tožbi Slovaške in Madžarske zoper začasni mehanizem za obvezno premeščanje prosilcev za azil. Bot je dodal, da ta mehanizem učinkovito in sorazmerno prispeva k temu, da se lahko Grčija in Italija spopadata s posledicami migracijske krize izpred dveh let. Drugačna sodba sodišča bi evropsko odločanje v tem primeru pahnilo v kaos, saj bi s tem podprlo ne le veljavne sheme, temveč zelo verjetno onemogočilo sprejetje podobnih pravil za prihodnje krizne čase. S tem bi bila seveda dana tudi košarica nemški kanclerki Angeli Merkel, ki bi ji na novo odprta razprava o evropskih pristopih lahko tudi škodila. A to bo prihodnji teden.

Pretekli teden je prinesel nove dokaze o tem, da so pogajanja o brexitu mukotrpna. Težka. V tem primeru 27 članic EU-ja igra izrazito solidarno igro. Vsaj za zdaj, seveda. V tej igri je jasno, kdo je na svetli in kdo na temni strani sile. Da gre britanski strani malce za nohte, nemara kažejo tudi orkestrirani napadi britanskih medijev na Bruselj, ki da zdaj izsiljuje britansko vlado. Kje je resnica, je seveda ključno vprašanje v obdobju, ko interpretacij ne manjka, resnica pa je postala samostalnik, ki se uporablja predvsem v množini. Nedvomno igra EU27 v tej zgodbi svojo »umazano« igro, v kateri ga ne zanima, kakšni so interesi druge strani. Dejstvo je, da je bil EU v to igro prisiljen, torej je povsem logično, da bo nastopil ostro in z jasnimi načeli, omejitvami. Da ne bi slučajno še komu padlo na pamet ... Pri vsaki ločitvi obstajajo obveznosti, tudi pri tej. Res pa je, da so ljudje, ki so z lahkim srcem, brez tresočega pisala ali celo s prepričanjem glasovali za brexit, toliko bolj občutljivi glede pravilnosti svoje odločitve.

Brexit je trenutno ena tistih tem, ki povezujejo celino. Mir pred nemškimi volitvami jo dodatno umirja. Povsem očitno tudi Emmanuel Macron čaka, da se Merklova znova zavihti v kanclerski urad, saj so njegove visokoleteče besede o reformiranju Unije in evrskega območja izrazito tiho izrečene in v popolnem sozvočju s širšo logiko vlade v Berlinu. Če se vrnem na začetek. Navadno besedo »zatišje« uporabljamo v besedni zvezi z besedama »pred viharjem«. Bomo videli, kakšna Evropska unija se bo razgalila, ko bo z dreves popadalo listje.