Včeraj je za velik del medijske pozornosti v evropski prestolnici poskrbel odhajajoči ameriški veleposlanik pri EU-ju Anthony Gardner, ki je opozoril prihodnjega predsednika, da je podpora razpadanju Evropske unije norost ter da ima občutek, da mu je boter brexita, evropski poslanec Nigel Farage, malce napak predstavil razmere v EU-ju. Tako naj bi ga Trumpovi sodelavci v zadnjih tednih spraševali, katera od preostalih članic Unije bo naslednja izstopila iz nje. Vprašanje je lahko razumeti kot retorično, zabavljivo ali pa tudi kot napoved zle usode evropske povezave, nikakor pa ga ne bi smeli jemati preveč zlahka.

V Bruslju, tako pri EU-ju kot pri Natu, vlada nekakšno zatišje pred viharjem. Kaj prinaša eden najbolj neposrednih ameriških sogovornikov (verjetno) v zgodovini? Se bo svet snel s tečajev in se ujel v spiralo nepremišljenosti? Ali bodo kongresniki postavili meje predsedniku, ki se očitno nagiba v izrazito odločevalski položaj? Ali bo Trump dober za svet, za Evropo? Vprašanja so še brez odgovorov.

Evropski voditelji (vključno s takratnim britanskim premierjem Cameronom) so zelo lahkotno jemali brexit, pa potem Trumpa, zdaj še naprej zelo lahkotno jemljejo svojo vlogo in odgovornost pri ustavitvi prodora tistih političnih sil, ki obljubljajo vračanje v preteklost. V Evropo z notranjimi mejami in nacionalnimi pristopi na račun skupnih, evropskih. Populiste za njihov populizem težko krivimo. To je pač izbrana politična smer, pristop, ki očitno prinaša rezultate. Populizem potrebuje resno politično alternativo, utemeljeno na pozitivni, proevropski agendi, nikakor pa ne oponašalcev.

Ne vem natančno, kam bi uvrstil britanskega zunanjega ministra Borisa Johnsona. Ta je obiskal Slovenijo med tednom in dodal še en kamenček v mozaik slike Evropske unije, kakršna je. Ko poplava besed zamenjala pomen. "Zapustili bomo Evropske unijo, a ne bomo zapustili Evrope." Resno? Tovrstne podcenjujoče slogane poslušamo že nekaj čas iz Londona. Še bolj žalostno je, da smo se tovrstnih kratkih, pomensko brezveznih stališč navadili in nam zadostujejo. Enosmerno čivkanje s spletnih omrežij je marsikje zamenjalo resno, utemeljeno politično misel in besedo tudi v javnosti. Zmaguje mnenjski pristop, ki brez težav in sramu ruši dejstva.

Osrednje evropske politične skupine se, očitno krepko grogirane, pomikajo od ene do druge možnosti volilne streznitve. Tipičen dokaz nerazumevanja zdajšnje politične realnosti v EU-ju so volitve predsednika Evropskega parlamenta. Za ključne obraze v obdobju, ko Unija išče neko novo podlago za pot naprej, neki novi, privlačnejši videz za javnost, stranke izbirajo ljudi, ki so več kot desetletje del bruseljskega političnega balončka. Izkušnje vsekakor, a za kakšno ceno in s kakšnimi sporočili.

Pri največji politični skupini EPP je kandidat za predsednika Antonio Tajani, nekdanji evropski komisar in soustvarjalec bruseljske politike vse od leta 1994. Pri socialistih Gianni Pittella, 1999. Tokrat je drugače?! Malce karikiram slogan Evropskega parlamenta z zadnjih volitev. Ki jih je mimogrede v Franciji že dobila Nacionalna fronta. Tokratni sklic parlamenta je dobil dve politični skupini, ki ju označujemo za evroskeptični, njune člane pa za populiste. Tokrat je vendarle marsikaj drugače, kar bi moralo biti streznitveno sporočilo.

Čez dobra dva meseca se bodo na volitve podali Nizozemci. Nato Francozi. Jeseni Nemci. Osrednji mediji in pa politične sile računajo na tradicijo. Na Nizozemskem pravijo, da ena skrajna stranka preprosto ne more sestaviti vlade, a pozabljajo, da je Wilders v vladi že bil. V Franciji poudarjajo, da navkljub morebitni zmagi Marine Le Pen v prvem krogu predsedniških volitev drugi krog prinaša odločno podporo zmernejšemu kandidatu. V Nemčiji računajo na Angelo Merkel. Z njimi še Bruselj in drugi. A tradiciji navkljub se EU po več letih kriz ter bolj ali manj uspešnega soočanja z zelo vidnim terorizmom ter migracijami spreminja. Smer je nejasna.