Začetek festivala Borštnikovo srečanje datira v leto 1966, ko se je v Mariboru pod imenom Teden slovenskih gledališč vzpostavilo okolje za izmenjavo predstav med gledališkimi hišami, s ciljem skupaj praznovati slovensko gledališko ustvarjalnost. Z vzpostavitvijo tekmovalne narave festivala in s podeljevanjem nagrad, ki imajo veliko težo (v simbolnem smislu in tudi v kontekstu vrednotenja dela posamezne produkcijske enote – kar se lahko odraža tudi v višini dodeljenih nacionalnih sredstev) je festival izpolnil in tudi presegel prvotno vizijo. Danes je tako osrednji in najpomembnejši slovenski gledališki festival. Bil naj bi priložnost za predstavitev najkakovostnejših dosežkov slovenske gledališke sezone in tako eden izmed tistih kontekstov, ki sodoločajo, kaj je reprezentativno v aktualni slovenski gledališki produkciji.

Strokovna javnost se bo strinjala, da v neformalnih pogovorih pogosto slišimo izjave, kot so "To je predstava za Borštnika" ali pa celo "To je zmagovalna predstava Borštnika". Končni izbor tekmovalnega programa pa je zaupan stroki, selektorju, ki se pod izbor podpiše in ga utemelji. Pri tem ustaljena praksa iz leta 1994 predvideva dveletni selektorski mandat.

Kot smo lahko že brali v medijih – o tej temi sta pisala Gregor Butala (Dnevnik) in Petra Vidali (Večer) – je po razglasitvi letošnjega tekmovalnega programa Borštnikovega srečanja (predstave je v tekmovalni program izbrala dramaturginja, teoretičarka in kritičarka Zala Dobovšek), postala javna tudi odločitev nedavno imenovanega novega umetniškega direktorja festivala Aleša Novaka, da ustaljeno prakso dveletnega mandata zamenja z enoletnim.

Način in kontekst uveljavitve nove politike selektorskega izbora je med različnimi deležniki strokovne javnosti v neformalnem prostoru sprožil veliko vprašanj. Marsikatere od predstav "To je Borštnik!" namreč ni v tekmovalnem programu. V tekmovalnem programu je doslej največji delež produkcije neodvisnih producentov, manjkajo pa recimo produkcije nekaterih producentov, ki so tako rekoč stalnica Borštnikovega srečanja. Torej – kot v svojem članku zapiše že Petra Vidali, se "ugibanja, da je odločitev direktorja posledica letošnje selekcije, ne zdijo zelo spekulativne. Vendar Aleš Novak pravi, da se mu zdijo natolcevanja tako deplasirana, da jih sploh ne želi komentirati".

Menim, da način menjave selektorice in način utemeljitve te menjave relativizira selektorski izbor, sočasno pa spodjeda tudi profesionalne standarde delovanja osrednjega nacionalnega festivala. Ob tem pa se zastavlja vprašanje: Zakaj ni odziva strokovne javnosti?

Kot v članku Moč zapisane besede (v kontekstu razstave In vendar so jih brali: Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku) zapiše Martina Rozman Salobir: "Vsaka oblast, verska ali posvetna, tista vidna ali prikrita, skuša omejiti vpliv idej, ki so škodljive njenim interesom." Eden od načinov, kako v sodobnem svetu odvzeti moč drugačnemu pogledu, pa je tudi relativizacija in razvrednotenje ter ne nazadnje utišanje tega pogleda.

Menim, da je selektorski izbor Zale Dobovšek tako strokoven kot tudi pogumen. Lahko ga problematiziramo, nikakor pa mu ne moremo odreči tehtne utemeljitve, ki jo označuje tudi informiran, profesionalen in širok pogled na sodobno gledališko produkcijo našega prostora.

Z utemeljitvijo selektorskega izbora Zala Dobovšek v nadaljevanju opozori na nekatera od žgočih vprašanj sodobne gledališke produkcije in tako odpre izredno pomembno platformo za "refleksijo relevantnih gledaliških problemov ter verifikacij aktualnih gledaliških pojavov". To naj bi bil – glede na spletni strani festivala objavljeno besedilo – tudi eden izmed namenov festivala.

Kakšen razmislek je v širši (strokovni) javnosti spodbudilo poročilo selektorice, ki se vpisuje v vrh naše stroke?

Kakšna razprava je sledila njenemu razmisleku? Oziroma kaj smo storili z njeno mislijo?
Zamenjali smo selektorico oziroma menjave nismo problematizirali. In se nanjo – kot strokovna javnost – javno nismo odzvali.

Tako glas novega umetniškega direktorja festivala Aleša Novaka, ki uvedbo enoletnega mandata utemeljuje s pravilnikom in željo po večji pretočnosti pogledov na slovensko gledališče, izrinja strokovni glas Zale Dobovšek, glas stroke.

Zakaj menim, da je to sporno?
Nedopustno je, da Novak način, kako je bil mandat prekinjen, obžaluje le kot "spodrsljaj v komunikaciji" in ga tako mimogrede odpravlja. Nedopustno je tudi to, da na strokovnosti temelječ selektorski izbor mimogrede označi za okus, z besedami: "Vsak selektor uprizoritve vrednoti na podlagi svojega vrednostno-estetskega nabora kriterijev." Ta izjava je sama po sebi zanimiva iztočnica za debato, kar pa ne pomeni, da kot takšna (in posplošena) tudi drži. Prav tako je sporno, da se enoletni mandat utemeljuje kot korekcijo – po mnenju Novaka "selekcij, ki temeljijo na ožjem vsebinskem, estetskem ali produkcijskem fokusu, kjer kakovost uprizoritve pogosto ni več edini ali odločilni dejavnik; gre torej za kurirane selekcije z izrazito avtorskimi pristopi". Nacionalni festival, kot je Borštnikovo srečanje, mora zagotavljati uravnoteženost različnih estetik in pristopov, zato tak pristop ni primeren, še meni Novak.

Enoletni mandat naj bi bil tako nekakšen korektiv omenjenih izrazito avtorskih pristopov, pri tem je Novak že imenoval selektorja prihodnjih dveh festivalov – režiserja in dramatika Matjaža Zupančiča za sezono 2018/2019 ter gledališkega kritika, urednika, pisca in dramaturga Roka Bozovičarja za sezono 2019/2020 – oba prihodnja selektorja sta bila skupaj z Alešem Novakom člana tričlanske strokovne komisije Dnevov komedije 2018 v Celju.

Naj zaokrožimo. "Tekmovalni program, ki naj bo reprezentativen za slovensko gledališče v celoti, ne sme prezreti niti vrhunskih klasičnih uprizoritev niti vrhov sodobnih gledaliških poetik in konceptov, povezovati in predstavljati mora tako repertoarno gledališče kot sodobne produkcijske modele," utemeljuje Novak. Ob tem pa se zastavlja vprašanje: Kdo naj torej oziroma kdo odloča, kaj je reprezentativno za slovensko gledališče v celoti? Stroka ali določena interesna skupina/skupine?
Splošen trend je, da se strokovnjakom, ki pridejo na položaj, jemlje legitimnost in zaupanje v tisto, kar delajo. Da se to dogaja tudi v okviru festivala Borštnikovo srečanje, ki naj bi bil naš osrednji gledališki festival, se pravi eden izmed kontekstov, ki de facto sodoločajo, kaj je reprezentativno, še toliko bolj zahteva komentar. Zakaj se strokovna javnost ne oglasi?

V razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice je na ogled zelo zanimiva in poučna razstava In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku. Kot je na novinarski konferenci povedal soavtor razstave dr. Luka Vidmar "o cenzuri v taki ali drugačni obliki začne razmišljati vsaka oblast in nesmiselno se je slepiti, da ne obstaja tudi zdaj".

Družbene, politične in kulturne razmere se spreminjajo, s tem pa se spreminja tudi način cenzure. Ena izmed strategij sodobne cenzure je tako utišanje. Samocenzura, zaradi katere, kot pravi ameriška strokovnjakinja za cenzuro Svetlana Mintcheva, se določena vsebina niti ne ustvari. Ker si ne upamo. Ali ne dovolimo. V želji, da bi lahko še naprej "tvorno sodelovali".

Danes v našem kontekstu ni prepovedanih del. V poplavi informacij, mnenj, oddaj so le bolj ali manj izpostavljeni vidiki. Vprašanja. Imena. Formati. Producenti. In ne nazadnje, bolj ali manj "reprezentativno označeni" selektorski izbori.
Zato sta naslednji vprašanji še toliko bolj pomembni:
Kaj je potrebno za to, da bo stroka končno javno spregovorila?
In kaj je potrebno za to, da bomo stroko, ko bo spregovorila, končno tudi upoštevali?

Iz oddaje Razgledi in razmisleki, ki ji lahko prisluhnete v spodnjem avdioposnetku.