Premier Miro Cerar ob vstopu v novo leto, ki bo hkrati tudi drugo leto mandata njegove vlade, nima veliko izbire. Čaka ga naporna rekonstrukcija vlade, ministrske menjave, pri katerih bo moral upoštevati koalicijska ravnovesja, mir v lastni stranki, apetite lobijev, nervozo opozicije in zdaj že kronično prazen bazen kadrov, ki bi še bili pripravljeni vstopiti v politiko.

Zelo malo možnosti je, da bi praznični premor toliko umiril razmere v državi, da bi se Cerar tej naporni operaciji lahko izognil. Kajti če ministrskih menjav ne bo, bo prej ali slej osrednja tarča nezadovoljstva postal sam.

Zgovorna je kronologija dogodkov. V zadnjih tednih so se zahteve po odstopih zgostile. Na vrhu seznama sta ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar in ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Obe sta dobili nezaupnico baze, Kolar Celarčevo pa bremeni tudi niz slabih kadrovskih odločitev, zaradi katerih imajo status vršilcev dolžnosti vodstva vseh pomembnejših zdravstvenih ustanov. Občine so strnile vrste zoper finančnega ministra Dušana Mramorja, takoj za tem, ko so mu gospodarstveniki sesuli predlog davčnih sprememb. Še najbolj neopazno je minil poskus opozicijskega SDS-a, da bi v parlamentu zamajal položaj pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča. Vsi člani vlade razen Bizjak Mlakarjeve sodijo v kvoto SMC-ja. V tej je tudi ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, ki ji ne uspe umiriti policijskih sindikatov.

"Frontalni napad", kot temu pravi Karl Erjavec, je prišel v primernem trenutku. Vladni vrh je presenetila begunska kriza in geostrateško preurejanje sil v Evropi v svetu. Že pred tem so z Gregorčičeve prihajala nasprotujoča si sporočila. Minister Počivavšek je o usodi Save govoril drugače kot minister Mramor, nekaj tretjega pa državni sekretar Dragonja. Ministrica Györkös Žnidarjeva ima na državne finance že ves čas zelo očitno drugačen pogled kot finančni minister. Tu in tam se je oglasil minister Klemenčič in med vrsticami nakazal, da ni bil navdušen nad vsemi odločitvami, sprejetimi v mandatu sedanje vlade. Denimo nad menjavami v vodstvu SDH-ja. Erjavec in Cerar še vedno ne ocenjujeta enako varnostnih razmer v državi; prvi iz dneva v dan stopnjuje dramatične napovedi, drugi javnost miri. Kot bi se ponavljala neenotnost in neusklajenost Pahorjeve vlade, le da tokrat ključni akterji obračunavajo nekoliko bolj vljudno in v rokavicah.

Cerar bo prej ali slej moral ukrepati, sicer bi se koalicija, ki ima še vedno nepremagljivo parlamentarno večino, sesedla sama vase. Tako kot njene predhodnice bi sčasoma obtičala v blokadi odločanja. Toda zunanji pritiski, ki se stopnjujejo v zadnjih tednih, ministrskih menjav ne bodo pospešili, ampak bodo, nasprotno, lahko celo podaljšali mandate spornih članov vlade. Ali, kot je povedal Cerar: z izsiljevanjem ne policisti, ne zdravniki, ne župani "ne bodo dosegli ničesar".

Premier je res še v petek odločno branil ministrico Kolarjevo, v ponedeljek pa je že prvič nakazal možnost rekonstrukcije vlade. A to pomeni samo, da bo koalicija v prvih tednih prihodnjega leta skušala znova strniti svoje vrste in si po pretresih turbulentnega začetka mandata, ki se končuje z žičnato ograjo na mejah države, povrniti zaupanje javnosti. Menjave ministrov pa – te bodo prišle na vrsto, potem ko se bo pritisk javnosti zmanjšal in bo s tem odprta možnost častnega izhoda. Predsedniku vlade in kontroverznim ministrom.

Cerar se je skupaj s svojo ekipo političnih novincev znašel sredi tektonskih družbenih sprememb. Prav veliko zaveznikov doma nima; opozicija brez zadrege že nestrpno čaka na svojo priložnost, podsistemi so se uprli v trenutku, ko so začutili šibkost vladnega aparata, vse bolj pa v dogajanje posega tudi predsednik države s svojo agendo, ki ni vedno usklajena s Cerarjevo. V takšnih razmerah si lahko premier krije hrbet samo s svojo stranko, deloma s koalicijo in seveda z ministrsko ekipo. Zato, in ne zaradi pritiskov interesnih skupin, se bo v prihodnjih tednih in mesecih moral ukvarjati z njenimi najšibkejšimi členi.

Tudi če jih bo na koncu obdržal v vladni ekipi, bo namreč moral vedeti, zakaj je to storil. In tudi, kakšne bodo posledice. Prihodnje leto zagotovo ne bo nič lažje od iztekajočega se. Proti zavezništvu interesnih skupin, zaskrbljenih in prestrašenih državljanov ter agresivne opozicije in ob naraščajoči nestrpnosti, nepredvidljivih zunanjih okoliščinah in preurejanju sil v Evropi za politično preživetje tudi orjaška parlamentarna večina ne bo več dovolj.