Američani zaradi zgodovinskega razvoja ZDA svojega predsednika ne volijo neposredno z večinskim glasovanjem, temveč posredno, prek elektorskega sistema. Vsaka zvezna država ima določeno število elektorjev, ki je enako številu kongresnikov in senatorjev. Tisti kandidat, ki dobi večino glasov v posamezni zvezni državi (z dvema manjšima izjemama v državah Maine in Nebraska), dobi vse elektorske glasove te države (po istem modelu so na voljo tudi trije elektorski glasovi zveznega okrožja District of Columbia). Skupaj je na voljo 538 elektorskih glasov; za zmago jih kandidat potrebuje 270.

Za številne zvezne države je na podlagi izidov prejšnjih volitev že mnogo pred volilnim dnem (te bodo letos 8. november) znano, za katerega kandidata se bodo odločile. Tako o zmagi na volitvah odločajo prebivalci tistih držav, ki tradicionalno niso naklonjene le eni ali drugi stranki. Posledično kar dve tretjini ali celo tri četrtine prebivalcev ZDA sploh ni neposredno vključenih v predsedniško predvolilno kampanjo, saj živijo v zvezni državi, za katero se že vnaprej ve, da bo večinsko glasovala ali za demokrate ali za republikance.

Vsi se verjetno še spomnimo zapletov z volitev leta 2000, ko so o zmagovalcu volitev odločili elektorski glasovi s Floride. Demokratski kandidat Al Gore je dobil dobrega pol milijona več glasov od svojega protikandidata, republikanskega kandidata Georgea Busha mlajšega, vendar je ta dobil več elektorskih glasov in tako postal predsednik ZDA. To se ni zgodilo prvič. Vsak deseti ameriški predsednik je bil namreč izvoljen, ne da bi dobil večino glasov volivcev. Čeprav je bilo v preteklosti že več poskusov, da bi ZDA opustile elektorski volilni sistem, to ni v interesu tistih zveznih držav, ki imajo kot neodločene v trenutnem sistemu največji vpliv. Zato so bili vsi dosedanji poskusi spremembe ustave neuspešni.

Zapleten posredni elektorski sistem ni edini kompleksen vidik ameriških predsedniških volitev. Ker so ZDA zvezna država, ki se je iz prvotnih 13 kolonij razširila na 50 zveznih držav (in okrožje D. C.), ustava ZDA prepušča volilna pravila določilom na ravni posameznih zveznih držav. Še več, ameriška ustava neposredno sploh ne omenja volilne pravice; z amandmaji je le preprečena diskriminacija volilnih upravičencev na podlagi spola, rase ali barve kože. Kdo in kako lahko voli, pa natančneje urejajo posamezne zvezne države.

Bennett Singer, režiser filma Electoral Dysfunction, ki se ukvarja z volilnim dogajanjem v ZDA, tako poudarja, da imajo v ZDA "decentralizirano volilno zakonodajo in da se volilna pravica kot temelj demokracije zaradi tega razlikuje od posamezne zvezne države do druge". Kot primer navaja zapornike, ki v nekaterih zveznih državah lahko glasujejo iz zapora, v drugih pa obsojenci za vedno izgubijo svojo volilno pravico.

Tukaj se zadeve začnejo še dodatno zapletati. Volilni postopki se ne razlikujejo samo od od države do države, ampak tudi znotraj posameznih zveznih držav. V ZDA je tako več kot 13.000 različnih volilnih okrajev. V vsakem od njih veljata drugačen sistem volilnih opravil (različni roke za registracijo in različna obdobja predčasnega glasovanja) in način glasovanja (različne glasovnice, različne elektronske glasovalne naprave ipd.).

Volilni imenik kot pri nas v večini držav ne obstaja
Z redkimi izjemami morajo Američani izpolniti posebne obrazce in se registrirati, da sploh lahko glasujejo na volitvah. Univerzalnega vpisa v volilni imenik, kot ga imamo v Sloveniji, tako v večini zveznih držav ne poznajo. Roki za registracijo pa se, kot rečeno, razlikujejo po posameznih volilnih okrajih.

Ameriški politolog Ken Mayer opozarja, da "posamezne zvezne države svoje pristojnosti glede volilnega postopka izkoriščajo za to, da upravičujejo omejevanje glasovanja preko težje registracije in zahtev za osebno identifikacijo ob glasovanju". Takšno omejevanje (predvsem zahteva za osebno identifikacijo ob glasovanju) po njegovem najbolj škodi manjšinam, mladim in ljudem, ki živijo v mestih, saj ti najpogosteje nimajo ustreznega identifikacijskega dokumenta. Na tej točki je treba poudariti, da Američani nimajo univerzalne osebne izkaznice, kar po mnenju mnogih dodatno ogroža njihove možnosti, da izkoristijo svojo volilno pravico.

Na Floridi 45-minutno čakanje na oddajo glasov
Za določene skupine Američanov poseben problem predstavlja tudi volilni dan, saj volitve potekajo na delovni dan, in sicer na prvi torek po prvem ponedeljku v novembru. Določeni zaradi obveznosti v službi nimajo časa, da bi se na delovnik odpravili na volišče. Pri tem je treba dodati, da morajo Američani tudi dokaj dolgo čakati, da sploh lahko volijo. Na prejšnjih volitvah so morali v povprečju v vrsti čakati okoli 15 minut, da so sploh lahko glasovali, na Floridi pa so povprečno čakali kar 45 minut.

Čeprav veljajo ZDA za največjo svetovno demokracijo, njihov volilni sistem in izvajanje volilnih opravil tega v veliki meri ne izkazujeta. Zadeve, ki so v številnih drugih državah logične, kot sta samodejni vpis v volilni imenik in enakopravna volilna pravica za vse pod enakimi pogoji, v ZDA zaradi kompleksnosti njihovega državnega modela in političnega preigravanja obeh največjih strank ostajajo neurejene. Volitve tako za povprečnega volivca kljub poskusom ureditve ostajajo zelo nefunkcionalne – marsikdo se zato konec koncev sploh ne odpravi na volišče.

Iz ZDA