Grška drama se je razpletla po pričakovanem vzorcu, a vrhunec zgodbe je znova prinesel nočno lomastenje z grožnjami in usodnimi mislimi.

V soboto je nemška stran, ob pomoči uglednega časnika Frankfurter Allgemeine, zavrtela kolo sreče in izumila "začasni grexit". Uradno o njem ni nihče govoril, nihče se zanj ni zavzemal, a na koncu se je znašel med paleto priporočil voditeljem evrske skupine. Če se vse drugo sfiži. Domnevam, da je takrat dodobra dvignilo pritisk predsedniku Evropskega sveta Donaldu Tusku, ki je na Twitterju zapisal, da bodo pogajanja trajala do končne odločitve.

Bili smo priča klasični bruseljski zgodbi. Takrat, ko delovna zmožnost normalnih ljudi upade, ko mesto spi ali pa počne kaj pametnejšega (kar je po mojem skromnem mnenju nemogoče, morda igra tarok), so naši voditelji razpravljali o tem, ali je bolje Grčijo reševati ali jo spodbuditi, naj se prostovoljno odstrani iz evrske skupine. Demokracija gor ali dol, sredi noči v ponedeljek nikomur ni bilo več do smeha. Bilo je tako, kot mora biti, kadar se sprejemajo usodne odločitve. Nekje do polovice noči so "viri" še hodili okrog in poročali. Ko so se ure bližale jutru je bilo jasno, da je nekaj hudo narobe in da gre zares.

Kompromis je po svoje najbolj osovražena evropska beseda. Nihče ni zadovoljen s tem, kar se je zgodilo. Kdo je sploh zmagal, kdo je kapituliral? Vsi so kapitulirali. To je pač usoda skrajnih zahtev. Grčija je dobila nov program pomoči, denar že zgolj za to, da bo lahko prihodnji teden poplačala dolgove do IMF-a in ECB-ja, da ji bosta ti dve organizaciji lahko znova posodili denar. Nemčija je znova pristala na to, da bo plačala. Zmagali smo vsi. Evro ostaja. Ne zato, ker je monetarna trdnost te valute tako izjemna, daleč od tega. Zato, ker je taka politična volja. Bila in bo. In ker bi bila politična škoda preprosto prevelika. Grški premier je očitno močno podcenil evrsko enotnost ter sledenje varčevalni logiki. Ni razumel, da je bil referendum le kaplja čez rob in ne dodatek k pogajalskim izhodiščem. In ni razumel, da je smisel pogajanj v tem, da se pogajaš. Za Bruselj so razmere jasne. Z neodgovornim podaljševanjem predvolilne retorike in poskusom izvoza te retorike v še preostalih 18 članic evrskega območja je Cipras izgubil pol leta in programu pomoči posredno dodal še nekaj milijard evrov in v zameno zanje še kakšen ukrep več.

Evrska skupina je po drugi strani končala razkrinkana. Način dela je neformalen, saj je tovrstna skupine neformalna. In tajen, seveda. Kar lahko razumem, saj gre za finance ter vprašanja, ki morda res niso za v javnost. A preglednost odločitev je dvomljiva, še več dvomov pa sproža način odločanja. Po sedemnajstih urah nočne razprave. Brez spanca. Morda ne bi bilo slabo, če bi si tisti, ki jih nosijo, malce zrahljali primež kravat.

Na dozdajšnji pristop evrskih držav smo se navadili ob pripravi zadnjih dveh velikih programov pomoči. Trojka. Drugi pristop je njeno nasprotje, je tisto, kar je pridigal za nekatere prerok neke nove dobe evropske dobe, vsekakor pa nesojeni reformator evropskega političnega reda. Oba pristopa sta skrajna.

Ne vem, kaj ste si predstavljali kot rešitev za Grčijo in ne vem, ali bo ta dovolj. Kar imamo zdaj, je dogovor. In nič drugega. Nimamo programa pomoči, nimamo še svežnja podrobnih ukrepov v zameno za denar. Imamo obljube, izkušnje s prejšnjimi programi ter številne pozive – v bistvu vseh treh delov zloglasne trojke – naj se države z evrom lotijo vprašanja vzdržnosti grškega dolga. Učenje na lastnih napakah bi moralo biti zdravorazumsko in samoumevno. Dogovor za zdaj ni ne dober ne slab, ker njegovih podrobnosti še ni. Dogovor torej je, ni pa nujno rešitev.