Če zgodovinsko kolo namreč zavrtimo kakšno tisočletje v preteklost, ga namreč srečamo tako v grški kot rimski kulturi. Seveda - pravnoformalno ne moremo govoriti o zlorabi dopinga, ker v primerjavi z današnjim časom niso obstajali seznami dovoljenih in prepovedanih snovi (in kupov izjem, ki v omejeni meri dovoljujejo določene snovi). A zgodovina uči, da so športniki tudi v antičnih časih v "želji po zmagi in večni slavi" na skrivaj uživali določene snovi in podkupovali.

Kakšna je slika danes? Doping je še kako uporabljan. Svetovna protidopinška agencija je v letu 2014 izvedla več kot 200.000 testov. V olimpijskih športih je tako našla 0,77 odstotka pozitivnih testov, kar ni zanemarljivo. Morda pa še bolj skrbi odstotek v neolimpijskih športih, ki se povzpne na kar 2,73. Če upoštevamo še različne znanstvene ocene (ki so v svojem bistvu le ocene), da je najden le majhen delež športnikov, ki se zatekajo k nedovoljenim poživilom, je slika o podobi športa lahko alarmantna. Zanimivi bi bili podatki, če bi tako obsežno testirali tudi rekreativne športnike.

Problemi in razširjenost dopinga v valovih prihajajo v javnost. Vsi najbrž ne pridejo. Obstajajo namreč primeri, ko celo krovne zveze skušajo zaščititi kokoši, ki (jim) nesejo zlata jajca (spomnimo se le Alberta Contadorja). V zadnjem času je tako v javnost prišla neverjetna ocena iz atletike, da naj bi vsak tretji dobitnik medalje na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih med letoma 2001 in 2012 vsaj enkrat užival poživila. Je smiselno preverjanje in kaznovanje za nazaj? Tudi o tem bo tekla beseda v četrtkovem Športnem izzivu.

Kakor koli obrnemo, športnik večinoma ni edini, ki ima korist z zmago, naslovom olimpijskega prvaka ali svetovnim rekordom. Športnik je le obraz, ki se pojavlja v medijih in prodaja svojega pokrovitelja. Ravno zato ne smemo biti presenečeni, da doping številnim odgovarja. Tudi zvezam, ki na eni strani uživajo v medijskem pokrivanju, na drugi strani pa s prstom pokažejo na nekaj krivcev in trdijo, da protidopinške službe delujejo.

Živimo v zelo tekmovalni kulturi, ki na eni strani omogoča neverjetne zgodbe o vzponu iz trnja do zvezd. Radi beremo te zgodbe, jih poslušamo in gledamo na filmskem platnu. Le kdo jih ne? A za vsako tako zgodbo obstaja več kot tisoč, ki jih nihče ne beleži. "Poznam primere, ko trenerji mladim športnikom na pripravah k zajtrku postavijo še tablete in ne povedo, kaj je noter. Poznam primer športnika, ki se je zaradi tega umaknil iz plavanja," je eno od takih zgodb povzel filozof športa Milan Hosta, ki bo v petek osrednji gost podcasta Številke.

Preveč tekmovalna kultura prehitro terja uspeh. Šport, športna kultura in vzgoja pri najmlajših je zdrav in odličen koncept. Ne verjamem pa, da je že v prvih letih ukvarjanja s športom smiselno staviti na tekmovalni vidik, kjer sta v ospredju uspeh in zmagovanje. Del krivde tu leži tudi na plečih staršev, ki želijo videti neko oprijemljivo posledico ukvarjanja s športom (nekateri morda celo želijo izpolniti svoje neizživete športne ambicije). In smo spet v začaranem krogu.

A obstajajo modeli, ki ta krog razbijajo in so se izkazali za uspešne. Norveški šport, denimo, je zasnovan tako, da izidi pridejo v ospredje šele ob koncu osnovnošolskega izobraževanja. Prej so poudarki na igri, druženju, kulturi, če hočete. Ta model deluje tudi v sferi štetja medalj, Norvežani so najuspešnejši narod v zgodovini zimskih olimpijskih iger ...