"

Kaj pa če pisma piše kar zunanji minister sam? Morda bi bilo bolje, če jih tudi on ne bi. Zoprno je namreč, da takšna pisma običajno sporočajo več, kot je avtor želel povedati. Ali pa izražajo nekaj, zaradi česar si lahko zapravi spoštovanje. Škoda. Uvodoma omenjeni diplomat ni imel v mislih Sergeja Lavrova. Nisva mogla vedeti, da bo eden najsposobnejših svetovnih diplomatov, ruski zunanji minister, danes v časopisu Kommersant objavil obširen komentar. Lavrov piše – o čem drugem kot – Ukrajini. Po njegovem mnenju je za zaostritev razmer po lanskem novembru kriva Evropska unija. Zaradi praznih obljub, podpore in podžiganja protestnikov na ulicah ukrajinskih mest. Evropska unija in ZDA naj bi se odločile, da je prihodnost Ukrajine na Zahodu.

Presenetljivo, kako težko gre Rusom od rok opredeljevanje do EU-ja. Po eni strani o povezavi govorijo s posmehom, namigujejo na Kissingerjev telefon, se čudijo, kako lahko ta večno mečkajoči konglomerat interesov, narodov, politik, jezikov in še česa sploh deluje. Po drugi pa mu pripisujejo koherentno, organizirano in učinkovito zunanjo politiko. Ki naj bi bila zmožna tudi finančno podpirati destabilizacijo sosede, tej pa, vsaj tako piše Sergej Viktorovič, Rusija nikoli in nikakor ni vsiljevala ničesar. Nobene carinske unije. Nobenih ali – ali. Eno samo razumevanje. Eno samo opazovanje muk bratskega naroda od daleč. Moskovske grožnje o ruskem odzivu, če se Ukrajina odloči za približevanje EU-ju, minister Lavrov razlaga s "pojasnilom ukrajinskim prijateljem, da bi sprememba ekonomskih pravil igre z njihove strani izzvala strogo dosleden odziv Rusije, ki bi povsem upošteval mednarodne standarde, tudi pravila Svetovne trgovinske organizacije". Seveda je diplomacija med drugim umetnost besed, in izraza "pritiski" ali "vmešavanje" je mogoče poimenovati tudi drugače. Izražanje naklonjenosti federalizaciji Ukrajine, ki bi odstranila še zadnje možnosti za blažitev uveljavljanja zunanjih interesov, pa seveda ni vmešavanje. Je zgolj še eno dobrohotno mnenje sosede.

Lavrov konča zelo pomenljivo: "Mogoče je reči, da so odnosi med Rusijo in Evropsko unijo prišli do svojevrstnega trenutka resnice. Da bi lahko dosledno in ciljno usmerjeno sodelovali, se moramo odločiti, ali smo dejansko pripravljeni resno stopati po poti uresničevanja ambicioznega cilja resničnega strateškega partnerstva. V nasprotnem primeru se bomo tudi v prihodnje na vsakem koraku spotikali ob pomanjkanje jasnih smernic. Informacijske vojne tukaj ne bodo pomagale, potrebujemo pravo vodstvo in politično modrost." Z drugimi besedami, Ukrajina je stvar evropsko-ruskih odnosov. Tudi v EU-ju očitno menijo enako, kar so pokazali že prvi odzivi na odločitev Viktorja Janukoviča, da v Vilni ne bo podpisal pridružitvenega sporazuma. Celo Slovenija ukrajinsko vprašanje umešča v dimenzijo evropsko-ruskih odnosov, čeprav bi kot mlada država morala kazati nekaj več občutljivosti do vprašanj suverenosti. Ampak ne. Ne zdaj. Če kdaj. Zunanji minister Karl Erjavec je tako decembra lani na seji odbora za zunanjo politiko državnega zbora izjavil: "Mislim, da je bilo narobe to, da niso v te pogovore bolj pritegnili tudi Ruske federacije. Da so pogovori med EU-jem in Ukrajino tekli zgolj dvostransko. Mislim, da je Rusija tudi pomembna strateška partnerica EU-ja in da bi morali stališčem Ruske federacije nameniti več pozornosti in najti ustrezen kompromis."

Tako imamo ZDA, velesilo, ki se težko sprijazni, da svet ni (več) enopolaren, in evropski diplomaciji očita neučinkovitost pri delovanju v Ukrajini. Tukaj je Evropska unija, katere birokratskemu in političnemu aparatu očitamo, da je odtrgan od stvarnosti, marsikatere članice pa pestijo resne težave pri spoštovanju pravne države in demokratičnih standardov, da o sociali in gospodarstvu ne izgubljamo besed. A EU še vedno misli, da lahko demokratične vrednote izvaža in da jih bodo neki "barbari" kupili. In imamo Rusijo, ki Zahod obtožuje informacijske vojne in protiruskih sentimentov, sama pa elegantno pozablja, da še zmeraj nudi morje razlogov za kritiko. Če je kdo verjel, da bo večpolaren svet nudil več zagotovil za uravnoteženje interesov in ustreznejši razvoj, to vsekakor ne bi smeli biti Ukrajinci. Ukrajina ni, ali vsaj ne bi smela biti, stvar rusko-evropskih odnosov. Je suverena država, ki mora sama opredeliti svojo usodo. Ko se bo enkrat zedinila, kaj sploh želi.