Kako torej v tej dilemi najti najdemokratičnejšo rešitev? Naj zmaga ta, ki bo nabrala večje število glasov? Ta logika pelje v absurd, edina smiselna pot bi bil sicer referendum, ki pa je v tej zadevi zaradi proračunskih implikacij neustaven.

Formalno gledano je zato najracionalneje, da odloči vlada, ki je na volitvah dobila največjo podporo volivcev. Ta pa je naklonjena napovedani privatizaciji. Toda o zadevi velja kljub temu še naprej razmišljati. Kar pa je na Slovenskem nemogoč projekt, saj praktično ne obstaja kultura javne polemike.

Pred časom so imeli nasprotniki privatizacije javno tribuna, na kateri pa so skeptičnega govorca v hipu preglasili z vpitjem in hruščem. Stvar teče mimo dialoga in se postavlja kot spopad na življenje ali smrt, si lahko za ali pa proti, kar je sicer stara matrica iz časa druge vojne, ki se ohranja še naprej v antagonizmu: si za partizane ali za domobrance?

Toda izvor problema je stanje stvari, v katerem državna podjetja delujejo v veliki meri kot plen, ki si ga delijo neformalne skupine, ki prek svetovalnih pogodb, fiktivnih poslov in prirejenih razpisov pospravljajo milijarde. Odgovor, da bo to treba spremeniti, je evidentno neučinkovit, saj se identične rabote pojavljajo pod različnimi vladami. V kateri smeri je potem iskati rešitve? V fantomski ideji dobre Sirize? Nikakor, to je pač arhaična oblika verovanja v prihod mesije ali pa stranke poštenjakov.

Edina vakcina demokratičnosti je permanentni nadzor javnosti, toda tu odpove prav javnost. Kje je bila javnost, ko se je začela investicija v Teš 6, ali pa vnaprej izgubljeni fantomski kredit državnih bank za Stožice? Takrat je molčala. Javnost politike pomeni nekaj povsem drugega kot priložnostno podpisovanje peticij, to je permanentni angažma državljanom, ki vseskozi bedijo nad javnimi zadevami in se v spornih zadevah množično oglašajo in izražajo konkretne zahteve, a ne le v veliki temi privatizacije, temveč tudi v vsakdanjih, ko se soočajo s samovoljnimi investicijami lokalnih županov.