Tempo protestov na trgu Taksim v Carigradu se stopnjuje, stopnjuje se tudi agresivna retorika vsemogočnega turškega premierja Erdogana. Zmaga na treh volitvah in pomanjkanje evropskega kompasa sta pripomogla, da je iz proevropskega voditelja Stranke za pravičnost in razvoj nastal vodja, ki ne posluša nikogar.

Erdogan je v zadnjem desetletju zrasel v politika, ki odloča o najpomembnejših stvareh v državi, a ker ga zanimajo tudi majhne reči, odloča tudi o teh. Ena od teh je krajinska arhitektura parka Gezi. Kot nekdanji župan Carigrada ima Recep Tayyip Erdogan do urejanja tega 15-milijonskega mesta posebno nagnjenje. Neuglednih stavb, ki že od leta 1930 stojijo na trgu Taksim, okoli edine zelene površine na tem območju, ne mara. Nakupovalno središče, čeprav jih ima Carigrad skoraj sto, se mu zdi za ta del mesta primernejši.

Krajinski arhitekt Erdogan

Orhan Pamuk je za New Yorker ob tem zapisal, da je trg Taksim simbolno mesto, kjer je z zanimanjem in užitkom v mladosti opazoval zborovanja političnih strank vseh barv in okusov in da je zato spreminjanje trga in parka, ki sta za milijone Carigrajčanov zibelka spominov, ne da bi se z njimi posvetovali ali pa jih le vprašali, kaj mislijo o načrtih, groba napaka Erdoganove administracije. "Ta neobčutljiv odnos jasno kaže na razvijajoči se avtoritarizem Erdoganove vlade," razmišlja Pamuk.

Turški politik Erdogan
Erdogan je mesto predsednika vlade zasedel leta 2002, po treh letih politično-ekonomske krize, z obljubo o evropski perspektivi. Po množičnih protestih leto poprej in volitvah, ki so sledile, je bila Stranka za pravičnost in razvoj zanimiva alternativa skorumpiranim političnim strankam, ki so se do tedaj po nareku vojske menjavale na oblasti. Erdogan je s politično negotovostjo opravil kmalu po prihodu na oblast.

Zmanjšal je moč vojske, podelil določene pravice Kurdom in tako ustavil nasilje, ki je terjalo več kot 40 tisoč življenj, lepo je bil sprejet v številnih evropskih prestolnicah. Doma so ga nekateri oboževali, drugi z veliko mero sekularne skepse spremljali vsak njegov korak. Emre Gür, član Evropskega inštituta na univerzi Bilgi v Carigradu, pravi, da so mu ukrepi prinesli dovolj priljubljenosti, da je zmagal na naslednjih volitvah, s še več glasovi, a je svoj vpliv uporabil za monopolizacijo moči. Skozi posebne vladne projekte je v času gospodarske rasti ustvaril novo elito in se povezal s skupinami islamskih poslovnežev iz osrednje Anatolije, ki so ga podpirali.

Evropski politik Erdogan
Nekaj evropskih politikov, kot je, denimo, nekdanji francoski predsednik Sarkozy, je bilo do Turčije zelo skeptičnih, pravi evropska poslanka iz skupine Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, Marietje Schaake. Ob tem priznava, da tudi zato Unija izgublja primat nad politiko korenčka in palice do Turčije. Od Evropskega parlamenta pričakuje, da bo na današnji razpravi uporabil veliko bolj konkretne besede, kot sta jih visoka predstavnica Catherine Ashton in Komisija. "V Turčiji smo trenutno lahko priča krepitvi avtoritarnega načina vladanja, kar lahko pripelje do diktature večine. To pa je zelo zelo nevarno, zato menim, da se bo ta parlament ne glede na politična mnenja strinjal, da si želi Turčije kot demokratične partnerice v Evropski uniji." je za Globus povedala Schaakejeva, ki ima občutek, da se negativni odnos posameznih držav spreminja. A pri odnosu Nemčije do Turčije tega ni bilo zaznati. Merklova jim še vedno ponuja privilegirano partnerstvo, kar pomeni, da se bo Turčija še bolj odmaknila od Unije in se še bolj usmerila v regijo.

Islamski politik Erdogan
Erdogan se že vse od nastopa leta 2002 spopada z očitki, da je njegova edina agenda islamizacija države z eno izmed najbolj sekularnih ustav v Evropi. Dr. Ana Frank z Mirovnega inštituta, ki živi med Carigradom in Ljubljano in se s to tematiko ukvarja profesionalno, meni, da tudi neupravičeno. Po njenem prepričanju Erdogan sicer apelira na islamske vrednote in jih želi krepiti, s čimer je pridobil na svojo stran tradicionalne volivce, po drugi strani pa je retorika opozarjanja na nevarnosti islamizacije, sredstvo kemalistične elite, njenih podpornikov in tudi vojske, ki že desetletja ustrahujejo z islamsko grožnjo, in to zato, ker izgubljajo privilegije in moč na političnem, ekonomskem in družbenem prizorišču. Religijska konservativnost je pri mnogih turških politikih, ne samo Erdoganu, uporabljena z dobršno mero pragmatizma - torej takrat, ko želijo doseči določene cilje.

Prva zmaga protestnikov
Zanimivo bo spremljati, kaj se bo prihodnje dni dogajalo v parku Gezi in kdo bo omagal prvi: protestniki - po vzoru mladih v parku Zucotti - ali bo popustil vsemogočni Erdogan. Dr. Ana Frank meni, da protestniki zagotovo ne, problem pa se lahko pojavi zaradi nekaterih nasilnih skupin, ki sabotirajo proteste, kar daje vetra v hrbet Erdoganu in njegovemu upravičevanju nasilnega obračunavanja s protestniki - to videvamo zadnje dni. Tudi drugi sogovornik Emre Gür v odstop Erdogana ne verjame.

V Turčiji - kot redno in vse glasneje poudarja Erdogan - vlada demokracija volilnih lističev. In po teh je Erdogan predsednik vlade, arhitekt, župan. Zdi se, da je edina stvar, ki ga s teh položajev lahko odnese, varljiv občutek vsemogočnosti, ki je spodnesel že marsikaterega politika te sorte. A to se bo znalo zgoditi le, če bi vztrajali oboji - številni protestniki in Erdogan s slovito retoriko. Za zdaj kaže, da je svoj odnos spremenila le Evropska unija in Turčiji predlagala datum nadaljevanja pristopnih pogajanj. Zasluga gre tako Erdoganu kot protestnikom.