Zunanji minister Erjavec mora, kot je poročal časnik Delo, umakniti pralni stroj s hodnika, ki si ga deli s sosedi. Argument, češ da je hodnik pravzaprav predsoba njegovega stanovanja, ne pa skupni prostor, mu na sodišču ni pomagal.

V prihodnjih tednih pričakujemo odločitev arbitražnega sodišča glede meje med Slovenijo in Hrvaško. Erjavec v javnosti ne skriva optimizma, ampak prepričano napoveduje, da "bo Slovenija dobila teritorialni izhod na odprto morje". Pri čemer je najpomembnejši slovenski argument v arbitraži to, da naša država ta izhod v resnici že ima, sodišče pa mora to le še potrditi.

Slovenija torej v postopku ne more "dobiti" ničesar, za kar ni z dovolj prepričljivimi argumenti dokazala, da ji pripada že zdaj. Svoje argumente pa ima seveda tudi hrvaška stran. Od kod Erjavcu tako trdno prepričanje, da bodo arbitražno sodišče prepričali prav slovenski argumenti?

Spomnimo se sodbe nekega drugega sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je razsojalo o tožbi deviznih varčevalcev podružnic nekdanje Ljubljanske banke v Zagrebu in Sarajevu. Prav vsi uradni slovenski sogovorniki so bili prepričani, da izid sodnega procesa ne more biti tak, kot je potem bil. Da gre za nekakšno pomoto, ki bo v nadaljevanju odpravljena, so zatrjevali tudi po tem, ko je sodišče na prvi stopnji Slovenijo že obsodilo. Zato tudi po potrditvi te sodbe negativno presenečenje na slovenski strani ni bilo nič manjše.

Ali se lahko podobno zgodi v arbitraži o meji? Drži, da je arbitražni postopek drugačen in da naj bi upošteval tudi politične vidike. Navsezadnje sta se morali tudi za samo arbitražo in za vse podrobnosti v povezavi z njo obe državi dogovoriti (in ne glede na to, kaj vse lahko očitamo Borutu Pahorju kot nekdanjemu predsedniku vlade, mu je treba priznati, da mu je pri reševanju mejnega spora uspelo nekaj, kar se je zdelo nemogoče). Glede na to, da je arbitrom zagotovo povsem jasno, da je teritorialni izhod na odprto morje v slovenskem strateškem interesu, je precej verjetno, da bo sodišče to potrdilo - morda po načelu nekakšnega skupnega režima ali pa z določitvijo povezave med slovenskim teritorialnim morjem in vstopno točko na odprto morje, kar bi spominjalo na rešitev iz sporazuma Drnovšek-Račan. A kljub optimizmu Erjavca nimamo nobenega zagotovila, da bo odločitev sodišča v tem delu za Slovenijo res tako ugodna.

Zagotovo pa Slovenija iz spora ne bo izšla kot popolna zmagovalka. Tega se zaveda tudi minister Erjavec, ki v svojih javnih nastopih poudarja le pomen teritorialnega izhoda na odprto morje, s čimer daje po eni strani sodnikom vedeti, da bi se bila Slovenija pripravljena odreči nekaterim drugim zahtevam, po drugi strani pa si pripravlja teren za to, da bo lahko neugodne rešitve na kopenski in morski meji vendarle predstavil kot zmago, kajti "dobili smo tisto, kar je za nas najpomembnejše".

Teritorialni izhod na odprto morje je politično vreden več kot vse stotine milijonov, ki jih bo morala Slovenija na podlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice izplačati varčevalcem iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Ne glede na velikanske zneske, ki jih bo morala izplačati Slovenija, bo izhod na odprto morje predstavljen kot zmaga nad našo sosedo.

Zoprno bo le, če se to ne bo zgodilo. V primeru pralnega stroja ima minister Erjavec še upanje, da bo uspel s pritožbo, ki jo je njegov odvetnik že napovedal. V postopku arbitraže o meji pritožbe niso mogoče. Odločitev arbitražnega sodišča bo dokončna in obvezujoča.