Evropska unija je projekt več desetletij razprav o tem, kaj je najboljše za države članice, posledično torej, kakšna je najboljša oblika sodelovanja med državami za vas, prebivalstvo te povezave. Seveda ni nujno taka, kot bi si jo vsak želel, a če zadeve pogledamo skozi prizmo siceršnjih razmer v Evropi v zadnjih stoletjih, potem se moramo strinjati, da je ideja zelo uspešna. Na območju Unije namreč vojne ni bilo že sedem desetletij. Če se komu zdi to premalo, potem je očitno, da največji dosežek najuspešnejšega mirovnega načrta v zgodovini jemlje preveč zlahka.

Voditelj poljske vladajoče stranke Jaroslaw Kaczynski je med tednom svaril, da bi koraki za oblikovanje Evrope dveh hitrosti vodili v razpad Unije. Bojim se, da se poljski politik moti, razen če meni, da bi morali namesto več hitrosti dejansko državam članicam vsiliti dve hitrosti. Znotraj evropske povezave lahko naštejemo več kvaziorganizacij, ki jim je skupno ravno to, da so naredile korake naprej znotraj siceršnjih okvirov Evropske unije. Evrsko območje je eden od primerov, kako deluje večhitrostna Unija. Schengensko območje brez notranjih meja, trenutno res z začasnimi nadzori, je druga zgodba. Potem imamo še različne pristope glede posamičnih politik, na primer pri notranjih zadevah, kjer nekaj držav preprosto ne sodeluje v enotnem okviru. To je preprosto posledica dejstva, da je Evropska unija v svojem bistvu politični projekt, njegova političnost pa omogoča različne načine sodelovanja, ki lahko sledijo stališčem posamičnih držav Unije.

Konec koncev bi se morali zavedati, da ravno Evropska unija, ki predpostavlja več ravni intenzivnosti sodelovanja, državam, kot je Poljska, omogoča držanje ob strani glede migrantske politike. Prav tako državam, ki so neto prejemnice iz evropskega proračuna, omogoča, da dejansko za svoje članstvo v Uniji dobijo več, kot zanj prispevajo. To nikakor ni znamenje enotne Evropske unije, temveč dokaz ideje skupnega interesa; težko je trgovati s tistimi, ki imajo nič ali premalo.

Lani jeseni je Eurobarometer objavil raziskavo javnega mnenja glede Evrope dveh hitrosti. Stališča vprašanih so ponudila izrazito razdeljenost med obema pogledoma, pri čemer je vseeno več vprašanih menilo, naj države, ki to želijo, krepijo vezi brez čakanja na tiste, ki tega ne želijo.

Kar opažamo, je očitno pomanjkanje navdušenja nad evropskim projektom, ki bo marca v Rimu slavil 60-letnico Rimske deklaracije, s katero je peščica držav ustanovila enotno gospodarsko skupnost. Takrat šesterica, danes še naprej 28-erica, pa čeprav z jasno perspektivo, da se bo v prihodnjih letih ozemlje Unije prvič v njeni zgodovini zmanjšalo.

Vprašanje prihodnosti Unije je bistveno bolj kot vprašanje, kaj bo znotraj nje počela katera od članic, vezano na odgovor, ki ga bo prinesel postopek britanskega izstopa iz Unije ali pa morebitna zmaga Marine le Pen na francoskih predsedniških volitvah. Ključna postavka ohranjanja Unije pri življenju bo namreč prav normalnost odzivanja na sicer izredne dogodke. Vzpon populizma je posledica dolgoletnega prehajanja EU-ja iz krize v krizo ter bolj ali manj posrečenih izrednih ukrepov za soočenje s krizami. Zanimivo pa je, da države, ki so v zadnjih letih doživele izjemno ostre varčevalne ukrepe, »diktat Bruslja«, kot nekateri radi začinijo sicer enotno potrjene pristope, ne zaznavajo prevlade stališč, kakršna dobivajo veliko podpore na Nizozemskem (Geert Wilders) ali v Franciji (Marine Le Pen).

Veliko večja težava kot morebitna Evropska unija več hitrosti je morda EU brez hitrosti. Torej Unija, ki zavrača možnost preobrazbe, prilagajanja in možnosti, ki jih nudi podpora za spremembe in napredek v večini članic. Odgovorov na vprašanja in tegobe ljudi ne bomo našli v Bruslju. Vedno so bili gonilna sila povezovanja in s tem nedvomno napredka v Evropi državniki z vizijo. Državniki. Z evropsko vizijo.