Vsi so osvojili vsaj en grand slam, vsi so na lestvici ATP zasedali prvo mesto, a v svojih najboljših letih so morali opazovati prevlado velikega Rogerja Federerja, ki (je) briljira(l) z eleganco, izborom udarcev in dovršeno igro.

V Sloveniji je dobro znan rek, da ima vsak Bojan Križaj svojega Ingemarja Stenmarka, vsak Jure Košir pa Alberta Tombo (Stenmark je Križaju preprečil šest zmag, Tomba pa Koširju tri). Prej ali slej vsak športnik naleti na svoj trn v peti. Tudi veliki Federer. Švicar je v Melbournu doživel svoj 50. poraz na grand slamih, zanimiv pa je prerez igralcev, ki so ga v 17 letih ustavili na turnirjih velike četverice.

Đoković in Nadal sta skupaj poskrbela kar za 18 njegovih porazov (oziroma 36 odstotkov). Če pa upoštevamo še sočasnost, je ta odstotek še višji. Le na 49 grand slamih je ob Federerju igral vsaj še eden o omenjenih dveh, kar pomeni, da sta mu zadala 18 od 33 porazov (55 odstotkov).

Če obrnemo sliko, ima Federer na drugi strani na grand slamih proti tekmecema le osem zmag (dve proti Nadalu in šest proti Đokoviću). Seveda je pomemben tudi časovni vidik, Švicar je namreč približno pet let starejši, a ne gre se otresti občutka, da sta mu prav Nadal in Đoković odgriznila lepo število slamov.

Po drugi strani pa Federerju ti porazi tudi pomagajo, saj ga silijo k iskanju rezerv, drugih poti in novih pristopov. Težko mu je oporekati, da ni uspešen! Pri 34 letih je igral v treh zaporednih finalih grand slamov in čeprav je uradno številka 3, je v tem trenutku edini, ki lahko dokaj enakovredno igra s Srbom. Đoković je na zadnjih 100 obračunih izgubil le šestkrat, od tega mu je tri poraze zadal prav Federer.

Novak Đoković je v tem trenutku razred zase. To govorijo številke (ogromna prednost na lestvici ATP, na zadnjih 17 turnirjih serije ATP je vedno igral v finalu), predvsem pa njegova dominantna forma. Zelo redko ga je mogoče ujeti na levi nogi (Gilles Simon), a ko je na drugi strani mreže največji tekmec, se najbolj motivira in prikaže odlično igro. Ni edini, ki zna navdušiti in jemati sapo s svojimi potezami (ob Federerju in Nadalu je tu prav gotovo treba omeniti Andyja Murrayja in predvsem Stana Wawrinko), je pa prav gotovo edini, ki je zmožen na daljši rok držati krivuljo na najvišjih obratih. Ne le zaradi igre, tudi zaradi neverjetne psihične pripravljenosti. To mu je uspevalo leta 2011 in 2015, v podobni maniri pa je začel tudi letošnjo sezono.

Pred 13 meseci je bila misel, da bo Nole na lestvici osvojenih grand slamov prehitel Federerja (ob razmerju 17:7) morda še nespoštljivo bahanje, danes je razlika skoraj prepolovljena (17:11). Predvsem dominantna forma in osredotočenost v en sam cilj pa dajeta slutiti, da ima Đoković na svoji polici s pokali še precej prostora za nova priznanja ...