Njuna prednost namreč znaša več kot 4.000 točk, kar je več kot dve zmagi na turnirjih velike četverice.

Novak Đoković je brez kančka dvoma v življenjski formi. Čeprav je imel leta 2011 v tem delu sezone še boljši izkupiček zmag, je letos pokazal še nekaj več, predvsem pa je na vseh največjih turnirjih prikazal najboljši tenis in osvojil vse pomembne turnirje. Jasno je bilo, da je v bil njegovem koledarju z rdečim flomastrom obkrožen Roland Garros, edini veliki turnir, ki mu je še manjkal. Turnir, s katerim bi se vpisal med nesmrtne. Peščenemu grand slamu je tudi priredil urnik in izpustil Madrid.

Že v četrtfinalu je šampionsko opravil s trnom v peti, ki sliši na ime Rafael Nadal. Španec je namreč Srba na tem prizorišču premagal kar šestkrat. V polfinalu je po maratonu izločil še prvo presenečenje peščenega dela sezone Andyja Murrayja in dokazal, da je res mojster petih nizov. V finalu je proti Stanu Wawrinki povedel s 6:4, a nato ostal brez jackpota.

Švicar je odigral popoln turnir, nekaj takega, kot mu je uspelo le še lani v Melbournu. Pokazal je na razliko med peščico najboljših na svetu in skupino pretendentov v ozadju. To je konstantnost. Raven njegove igre je bila neverjetno visoka in je ne more ponavljati skozi vso sezono. Lani smo to videli še pri Marinu Čiliću, ki je presenetljivo postal kralj New Yorka. Stalnost? Ta odlikuje le največje šampione.

Se je številka ena svetovnega tenisa ustrašila finala? Prav gotovo ne, a v oči bode podatek uspešnosti v finalih na grand slamih od leta 2012 naprej.

Opomba: V drugem stolpcu je odstotek zmag na turnirjih za grand slam od leta 2012 naprej, v zadnjem pa odstotek zmag na turnirjih serije 1.000.

Nadal, Federer in Murray imajo skorajda enak odstotek zmag v finalih na obeh serijah turnirjev, pri Đokoviću pa je izkupiček zmag na grand slamih alarmantno nižji. Konkurenca na turnirjih je enaka. Se je črv dvoma zažrl v Đokovića? Nikakor pa ne gre spregledati ravni igre, ki sta ga finalista prikazala. Stan je vlekel poteze, ki se jih ne bi sramovali največji asi te igre. Udarci so na trenutke spominjali na igranje računalniških iger. Njegov bekhend je unikaten in ubijalski, kar so lani vzorno prikazali pri New York Timesu.

Serena Williams. Američanka je na poti do 20. lovorike kar petkrat morala igrati tri nize, v vseh omenjenih dvobojih je zaostajala. Njeno zdravstveno stanje je bilo daleč od popolnega, na trenutke se je komaj premikala, a na videz vseeno suvereno dobila tretji pariški naslov. Vse tretje nize je skupaj v igrah dobila kar s 30:10!

Gledalec je ob njenem stanju dobil občutek, da je zmagala s pol moči. Da je bilo vse v njenih rokah, saj je v trenutku lahko dvignila raven svoje igre. In pri 33 letih! Med njenim prvim in zadnjim grand slamom je minilo več kot 15 let, s čimer ima daleč najdaljše obdobje zmagovanja na turnirjih velike četverice. Tokrat je zmagala s pol moči. To pa je razlika med ženskami in moškimi. Med slednjimi je konkurenca bistveno močnejša, igra s pol moči pomeni poraz v zgodnjem delu turnirja. Za koledarski grand slam bo najbrž potrebno precej več.