Podpora produkciji novic "skozi tehnologijo" ne pomeni, da bodo stroji pisali prispevke namesto ljudi, ampak da jim bodo pomagali avtomatizirati podatkovno novinarstvo v "industrijskem obsegu". Celoten postopek naj bi slonel na zajemanju informacij iz vnaprej določenih baz podatkov.

Britanska Press Association (PA), ena od prejemnic Googlove podpore, poudarja, da je njen projekt namenjen "naraščajočim potrebam po konsistentnem, na dejstvih slonečem vpogledu v krajevne skupnosti, tako dobrobiti uveljavljenih regionalnih medijev kot tudi rastočega sektorja neodvisnih izdajateljev vsebin, hiperlokalnih ustvarjalcev in blogerjev." Tisto, česar v Sloveniji nismo povzeli, je razlaga, da bo pet novinarjev PA imelo dostop do "javno dostopnih vladnih baz podatkov, da bi oblikovali zgodbe o politiki, kriminaliteti in podobnem, vse to iz predlog." Ne gre torej za produkcijo regionalnih novic, na kar bi na hitro lahko najprej pomislili, še manj za brezpogojno podporo neodvisnim izdajateljem vsebin ali blogerjem, saj smisel obstoja slednjih ni v reproduciranju vladnih zbirk podatkov ali uradnih stališč. "Uveljavljenim regionalnim medijem", predvsem tiskanim, bi PA pomagala, da hitreje zapolnijo vse strani v eni izdaji. Zato seveda potrebuje "industrijski obseg" produkcije ter veliko količino vsebin iz omejenega nabora, kakršni sta politika in kriminaliteta.

Nekoč je kolega Marko Prpič pri predmetu Prepričevalno komuniciranje, ki sva ga sredi devetdesetih med magistrskim študijem komunikologije skupaj obiskovala, spisal seminarsko nalogo o novičarskem servisu televizijske družbe CNN, namenjenem lokalnim medijem v ZDA. Spomnim se podatka, da je bilo v nekem obdobju na to storitev naročenih kar 95 odstotkov vseh lokalnih radijskih postaj, hkrati je potekala prva zalivska vojna, v kateri so bile ZDA močno vojaško udeležene. CNN je kot eden osrednjih informativnih medijev imel dostop le do tistih informacij, ki jih je bila pripravljena deliti z mediji vojska, potem ko je novice temeljito pregledala vojaška cenzura. Značilnost posnetkov, ki jih je predvajal CNN, je bila v tem, da jih je bilo največ opremljenih z oznako "arhivski". Prav tako ni bilo nobenih poročil o žrtvah, te so nadomeščale ankete med ameriškimi državljani, v katerih so ljudje izražali vero v pogum vojakov in upanje, da bo vojne kmalu konec. Človeško! Vse dokler nekega dne v živem vklopu iz neke restavracije mlada čistilka ni podvomila o smislu te vojne in vprašala, zakaj se ZDA v njo sploh vpletajo. Še danes vidim zbegan obraz poročevalca, ki je na hitro končal vklop in predal besedo studiu.

Tako kot najnovejše storitve, ki naj bi temeljile na Googlovi tehnologiji, je bila tudi storitev CNN-a namenjena predvsem razširjanju novic "v industrijskem obsegu", z vsemi učinki, ki spadajo zraven. Predvsem je tu učinek poenotenja, saj vsi prejemajo informacije iz enega vira. Učinek lagodja, ker informacije dobimo na enem mestu, odpravlja potrebo po dodatnem preverjanju informacij. Pri tem nam, žal, ne pomaga niti svetovni splet. Ta ponuja le posredovano komunikacijo, pri kateri so raziskovalci odkrili učinek "skupinske polarizacije" in celo radikalizacije stališč do posameznih tem, o katerih so se udeleženci v komunikaciji pogovarjali.

Težava vseh storitev, ki bi rade proizvajale vsebine "v industrijskem obsegu" je torej ne glede na uporabljeno tehnologijo v tem, da lahko povečajo doseg ustvarjenih novic, omejujejo pa celovitost informacij in dejansko vedenje ljudi o nekem dogodku. Ali: vse več ljudi bo vedelo vse manj! Marginalizacija novinarstva je naslednji učinek takšne storitve. Opravičevanje napak računalniških algoritmov bi bilo samo naslednja stopnja zavajajočega "zaupanja" v emancipacijske učinke medijev, zasnovanih na vedno novih tehnologijah. Vse skupaj bi lahko ponazorili z učinkom izločanja. Najprej iz produkcijskega procesa oblikovanja in posredovanja novic izključiš človeka, število ljudi v operativi znižaš na minimum in jim določiš dodelavne naloge. S tem ko jih imenuješ za "vratarje", nadomestiš njihov občutek manjvrednosti, ker jim je bil odvzet del strokovnih kompetenc, z občutkom pomembnosti, ker so postali tisti, ki "odločajo", kaj bodo "spustili skozi". In potem ta "nova tehnologija" začne sistematično in dolgoročno izločati velikansko množico prejemnikov informacij iz postopkov, v katerih bi lahko o nekem dogodku ali temi prejeli celovite, različne in tudi nasprotujoče si informacije.

Veliko povesta dosedanji izkušnji z boti. Kitajski Xiaominbot je med olimpijskimi igrami v Riu proizvedel nekaj sto prispevkov samo o tem dogodku, Quakebot, ki ga je uporabljal dnevnik The Los Angeles Times, pa je poročal o potresu z magnitudo 6,8, ki naj bi prizadel mesto Santa Barbara v Kaliforniji, čeprav potresa sploh ni bilo!?