Cameron se je odločil za predčasno volilno kampanjo, morda malce nenavadno, saj je za talca vzel kar članstvo v EU-ju. Preostalim šestindvajsetim državam pa dejansko ni povedal nič novega. To, da zdajšnji ustroj potrebuje drugačno ureditev, je jasno. Tudi zato znotraj Unije poteka razprava o prihodnji ureditvi. Morda res bolj brez Camerona, a predvsem zato, ker se je za netvoren, nedejaven pristop odločil sam. Po njegovem prepričanju so nujni odgovori na tri ključne izzive: krizo v območju evra, krizo evropske konkurenčnosti in problem vrzeli med EU-jem in njegovimi državljani, ki se je v zadnjih letih "dramatično poglobila". A to niso ne novi izzivi in ne nove razprave. Bolj umestno vprašanje je, ali se nanje da odgovoriti s populizmom. "Če dobim svoje, ostanem, če ne …"

Bolj realno je, da je Cameron privolil v razpravo, ki jo vodijo populistične sile, ki govorijo o nujnosti izstopa Velike Britanije iz EU-ja. Predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz je pravilno ocenil, ko je dejal, da Cameron govori o dveh različnih rečeh, ko razpravlja o volitvah in referendumu. "Predsednik vlade, ki pravi, da bo izvedel referendum, a šele po naslednjih volitvah, razmišlja predvsem o volitvah in bistveno manj o referendumu." Evroposlanec Nigel Farage, ki že lep čas (in za dobro plačo) "ruši evropsko birokratsko trdnjavo od znotraj", je bil navdušen nad dejstvom, da razprava o izstopu Velike Britanije iz Unije ne sodi več na politično obrobje. Nato pa je v dodatni izjavi podvomil v resnicoljubnost premierja, ki bi utegnil le nabirati politične točke.

Cameron je pojasnjeval, da je pristop Velike Britanije do EU-ja "bolj praktičen kot čustven". "Za nas je EU sredstvo za dosego cilja ... ne cilj sam po sebi." Resno? Najbrž druge evropske države na EU gledajo kot na cilj po sebi, mar ne. Morda tiste, ki se želijo EU-ju priključiti, nikakor pa ne tiste, ki so dejavne članice evropske povezave.
Britanski premier očitno rad tvega. Nemška kanclerka Angela Merkel pa take igre očitno pozna: "Evropa pomeni tudi, da je treba vedno sklepati poštene kompromise. V teh okvirjih smo se seveda pripravljeni pogovarjati o britanskih željah." Željah, ne zahtevah. Prevzemanje vajeti iz rok Bruslja bo za Camerona bistveno težja naloga, kot bi bila razpisati referendum. Posledice tega pa verjetno ne bi bile v korist ne Londonu ne EU-ju kot celoti.

Če malce zlorabim krilatico, s katero načeloma ameriški kandidati dobivajo predsedniške volitve. "It's the economy, stupid!"* Pomensko je namreč ta povezana z določitvijo ključne razprave, s katero naj bi kandidat premagal drugega. Osredotočenje na gospodarske koristi in programe kandidatov, na tem mestu pa jo povezujem predvsem s koristmi, ki jih ima Velika Britanija od članstva, gospodarsko, razvojno, socialno … Nekdo si je (na Twitterju) pred dnevi malce privoščil Cameronovo logiko z mogočo, morda predvideno izmenjavo stališč glede izstopa iz Unije. Britanski premier namreč večkrat poudarja, da se bori za popoln izkoristek notranjega trga in da ščiti interese londonskega Cityja, največjega evropskega finančnega središča. Londonski City bi mu lahko rekel, naj potem le obdrži London v Uniji, na kar bi Cameron zatrdil, da ne bo podlegal pritiskom kapitala in korporacij.

Kar Cameron počne, je z vidika Evropske unije in skupnega dobrega, če želite, izrazito kratkovidno. Kot so poudarili že številni pred mano, si je v svoji zgodovini v EU-ju London izboril že številne izjeme, prožnost glede evropske zakonodaje in predvsem razumevanja pri drugih prestolnicah EU-ja. A je pod vodstvom Camerona postala dejanska opazovalka dogajanja, namesto da bi ga usmerjala. Cameron s tem govorom ni izgubil prijateljev v Bruslju, ker ni povedal nič posebnega. Tvega pa, da bo izgubil marsikaj drugega. Doma.

*Za gospodarstvo gre, tepček!