To besedilo je razmeroma hitro umaknilo, ko je bilo opozorjeno, da hudo diskriminira glasbenike, ki se izražajo ali pa so se v preteklosti izražali v neslovenskem jeziku ... No, hudo je bilo že to, da je takšno besedilo sploh prišlo v javnost.

In zdaj je pred nami zakon, ki bo začel veljati prvega julija letos. Še enkrat bi rad poudaril, ne gre za kvote, gre za radio kot medij in še posebno za radijske postaje, ki imajo večino govornega dela programa strnjenega v časovni okvir, ki je zapisan v členu 86 a zakona. Kar pomeni, da zakon po novem ureja 60 odstotkov ali več glasbenega programa, ta pa predstavlja le 55 odstotkov vsega programa v tem časovnem pasu.

In če kdo meni, da zakonska regulacija tolikšnega deleža dela programa ni prevelik poseg v uredniško avtonomijo, potem imamo vsaj matematični problem. Ne govorim samo o avtonomiji glasbenih urednikov, ampak tudi o tistih, ki urejajo 19 oziroma 24 ur programa Vala 202. Še enkrat, glasba se ne rešuje s kvotami in tega se na Valu 202 zavedamo že od začetkov.
Prvi julij bo tu, kot bi mignil. In ne, ne verjamem slepo obljubam politikov. Danes je prvi julij in postavljen sem pred dejstvo. Zakon je veljaven in vem, da ne bom imel težav z izpolnjevanjem. Ne bom, ker bom šel proti sebi, proti logiki in ne nazadnje proti radiu. Zlorabil bom programsko shemo, ki je dajala odlične rezultate, profiliranost glasbene usmeritve radia, ki ga soustvarjam in ga je javnost označila za odličen primer javnega radia, ignoriral notranji mir in igral vašo igro.

Ker sveto zatrjujete, da sem v omejenem in omenjenem času popolnoma avtonomen.
Lahko torej predvajam tudi tisto glasbo, ki Vala 202 ni postavila na mesto, na katerem je. Je pa slovenska. Lahko vrtim izbrano število skladb izbranih izvajalcev do bolečine. Ker so slovenski. Lahko vrtim zelo mlade izvajalce, ki še niso čisto dozoreli. So pa slovenski. In izpolnim in presežem kvoto. Lahko vrtim kar koli slovenskega samo zato, ker je slovensko, ker ne posegate v mojo avtonomijo. Lahko dosegam in presegam kvote po dolgem in počez. In čakam trenutek, ko mi boste očitali, da spet izigravam zakon.

Ni mi mar, če bodo ministrica, peščica glasbenikov ali pa prijatelji in prijateljice pravih ljudi po nekaj dneh ugotovili, da izigravam zakon. Res mi ni mar. Nisem ga pisal jaz, opozarjal sem in razlagal, ampak so ga vseeno sprejeli. Takšnega, kot je. Za izpolnitev vaših kvot čez dan ne nazadnje potrebujem samo eno skladbo. Eno slovensko, v slovenskem jeziku, mlajšo od dveh let. To je to. To je vaša rešitev slovenske glasbe.

Ampak tega ne bom storil. Ne morem pa tega zatrditi za vse glasbene urednike vseh radijskih postaj. Ker vem, kaj je radio, ker vem, kakšno vlogo ima glasba na radiu, ker vem, kaj sem počel do včeraj. In spim z mirno vestjo.
Spoštovani glasbeniki, vprašanje. Ste res vsi mnenja, da je vsa glasba, ki jo ustvarjate, primerna za vse radijske programe? Vsa? Za vse? Ko si boste odgovorili na to, pa premislite še o tem ...

Glasbeniki, ja, naslavljam vse po vrsti, vi se pa dogovorite med sabo. V kot stiskate radijsko postajo in ljudi, ki zadnje tedne v resnici hodimo okoli z WTF-izrazom na obrazu. Z javnimi nastopi ste v isti koš vrgli nacionalne, regionalne, radijske postaje s posebnim pomenom in komercialne postaje.

Glasbeniki, kdo je vaš sovražnik? Kdo? Komu koristi trenutno stanje?
In še poziv javnosti. Prosim, oglejte si tri videoposnetke na kanalu Sindikata slovenskih glasbenikov na Youtubu. Pozorno poglejte in prisluhnite. Sporočila sindikatu na žalost ne boste mogli pustiti, ker je komentiranje posnetkov onemogočeno. Čeprav igrajo za vas.

Zakon, ki mu tudi tisti, ki so ga izglasovali, očitajo slabosti in pomanjkljivosti, je sprejet, a poslanke in poslanci včeraj niso glasovali o reševanju slovenske glasbe, ampak so reševali koalicijo. Koalicijo, ki je vse bolj in bolj samo navidezna, kar opazi vsakdo, ki gleda informativne oddaje. Koalicijo, ki jo strokovna in zainteresirana javnost skoraj vsakodnevno opozarja, da njihova ministrica ni kos svoji nalogi. Koalicijo s stranko, ki ji predseduje premier, ki ima več kot dovolj tudi v javnosti argumentiranih razlogov, da ministrico pozove k odstopu, a tega ne stori. In ker tega ne stori, predvidevam, da je z njenim delom zadovoljen, čeprav je premier tudi predsednik stranke, ki je v zadnjih mesecih nekajkrat, seveda v rokavicah, dala vedeti ministrici, da marsičesa ne dela prav. Zakaj že? Tega res ne vem.

Torej, 49 poslank in poslancev je glasovalo v podporo zakonu, ki mu očitajo, da je slab in v zelo nevaren položaj postavlja Val 202, preostale nacionalne radijske postaje in ne nazadnje tudi vse druge radijske postaje. Prepričali so jih "mnogi, ki so se obrnili na ministrico", in ker tako kažejo raziskave, ki jih je predstavila ministrica za kulturo.

Raziskav, ki največkrat omenjena radijska programa uvrščajo na prvo in drugo mesto najbolj poslušanih in priljubljenih radijskih postaj v Sloveniji in sta bila v zakonodajnem postopku in v javnosti predstavljena kot skoraj uničevalca slovenske glasbene identitete, o teh raziskavah pa tokrat ne bomo, kajne, gospa ministrica, poslanke in poslanci? Ker, kaj pa ljudje vedo?