Vsekakor je slabo, da je teh napak preveč. Pred tedni, ko se je še več govorilo o tem, kako bi morala Belgija namesto razdrobljene zvezne države postati nekakšna kvazipolicijska država, so bili nauki tej logiki tudi podrejeni. Češ, pretirana razdrobljenost, premalo komunikacije, Molenbeek so predstavili kot džihadistična nebesa v tem delu Evrope in kar je še podobnega. In na videz se ni zgodilo nič. Kar je po svoje dobro. Belgija ni postala nič drugačna. Kot že neštetokrat smo lahko ugotovili, da so prve ideje, na prvo žogo, če lahko tako zapišem, navadno zgrešene podaje nasprotnikom v lastno obrambo. Največja zmaga proti terorizmu je lahko tudi ohranitev trezne glave.

V tem pogledu se je Belgija nedvomno odzvala bistveno manj živčno, manj agresivno kot Francija. Izredne razmere, ki veljajo v sosednji državi, bodo očitno še kar trajale. Bliža se evropsko prvenstvo v nogometu in politika ter z njo morda celo nesojeni kandidat za drugi mandat, predsednik Hollande, ne želi tvegati.

V Belgiji so varnostni ukrepi tako ali tako poostreni vse od lanskih, novembrskih napadov v Parizu. Vojaki na ulicah so tako kot drugod v mirnih okoljih bolj fasada. Kot privid varnosti. Obveščevalna dejavnost je nedvomno tista, ki je ključna - in te ne vidimo. Če in ko teroristi z orožjem, puškami ali razstrelivom hodijo po ulicah, je že prepozno. Realnost je ta, da nas ves čas strašijo z možnostjo ponovitve terorističnih napadov. Metro je manj poln, kot je bil sicer. Je pa tudi res, da je bilo v zadnjem obdobju topleje in manj deževno, na kolesarskih stezah pa bistveno več prometa. V ponedeljek vrata znova odpre napadena postaja Maelbeek. Normalnost, tako ali drugače.

V teh dneh je bruseljsko letališče predstavilo vabilo vsem vam, da vas Bruselj pogreša in da imajo na letališču (dodajam pa, da tudi v mestu) še naprej prvovrstno pivo, čokolado in še kaj… Ni kaj, to so te (najbolj vidne) rane, ki se počasi celijo. Napadeno mesto = prazne mestne restavracije. To sicer nekateri vsaj delno pripisujejo tudi spremenjeni prometni ureditvi, saj je od lani del bruseljskega središča zaprt za vozila. Tak je trg pred staro mestno borzo, kjer je, podobno kot v Parizu na Trgu republike, spontano nastalo nekakšno znamenje za vse, ki izražajo solidarnost z žrtvami, svojci žrtev ali pa želijo le javno povedati, da se ne bojijo.

Strah je tisto, o čemer se še vedno veliko govori, razmišlja. Večino je verjetno strah. Kaj pa, če … To je tisto, kar ostane. Po Charlieju Hebdo, po Bataclanu, po Maelbeeku in Zaventemu. Obstaja možnost, ki jo je treba postaviti točno tja, kamor sodi. V okrogli arhiv pod kuhinjskim umivalnikom in stopiti ven, živeti.

Še to. Molenbeek niso džihadistična nebesa v tem delu Evrope, je pa to vsekakor del, ki opozarja na več socialnih in ekonomskih vprašanj, o katerih bi se morali pogovarjati, verjetno tako na belgijski kot sicer na evropski ravni. 19 bruseljskih občin tvori tretjo najbogatejšo regijo v Evropi, z več kot 20-odstotno brezposelnostjo. To je realna slika, ki nima nič s terorizmom. Najbolj izrazit primer napačnih posploševanj je zgodba družine Laachraoui. Najima smo »spoznali«, ko se je na bruseljskem letališču razstrelil. Njegovega brata Mourada v Belgiji poznajo kot mednarodno uspešnega športnika, tekvondoista. Iz iste družine, v enakih razmerah dve popolnoma različni usodi. Posploševanje in poenostavljanje res nista na mestu. Nikoli nista bila. Kolektivizacija krivde, ki so jo ali pa jo še naprej doživljajo muslimani, begunci, ekonomski migranti, je žaljiva razprava za Evropo 21. stoletja.