Zakaj je drugi največji vzrok smrti mladega človeka, takoj za prometnimi nesrečami, samomor? Ali se vsi, ne samo starši in učitelji, zavedamo, da so danes mladi čustveno strašno krhki, predvsem zaradi gospodarskih, družbenih in tehnoloških sprememb?

Čustvo, ki pa ne najde besed, se vedno zateče k divjim dejanjem nasilja. Italijanski filozof, antropolog, član Mednarodnega združenja analitičnih psihologov, Umberto Galimberti, ki je bil poročen s Slovenko in pozna tudi naš položaj, se sprašuje v knjigi Grozljivi gost, zakaj mladi danes tavajo v depresivnem niču in eksistencialni praznini? Za hipec ju omilijo le z mamili, alkoholom in seksom.

Ali so tujci na našem svetu, ki so obsojeni na plehko životarjenje v puščavi vrednot, ko iščejo zabavo, ker ne znajo uživati? Za številne mlade danes prihodnost ni več obljuba, motivacija, ampak grožnja. Živijo v sedanjosti nihilizma. Starši so za njih le pogodbene stranke: "Če boš izdelal razred, ti bom kupil ..." S tem so izgubili avtoriteto in tudi oni se bojijo mladih, ki jih izzivajo, in prihodnosti.

Mladi pa si željo, da izkoristimo njihovo moč, mladost in ne namenjamo toliko pozornosti generacijam dedkov in nas samih. Tako pravi Galimberti. Kaj pa mi? Mladih v naši potrošniški ameriški kulturi res ne moremo kar zamenjati. Z njimi se moramo ukvarjati.

To zelo dobro razumejo oglaševalske agencije in trgovci. Pa ne samo ti, ampak vsi, ki so pripravili Stično mladih 2013.

Za mlade jo pripravljajo že 30 let v cistercijanskem samostanu. Zakaj je za 6.000 mladih, kolikor se jih je letos zbralo v Stični, krščanstvo še izziv? Kaj jim prinaša posebnega? Zakaj so se po njihovih izjavah preteklo soboto počutili v Stični sprejete, razumljene, varne? Ali jim je znalo 400 prostovoljcev ustvariti pogoje, kjer so se počutili doma, kjer so se učili izražati svoja čustva, kjer so slišali besede upanja, ki jim blažijo njihovo trpljenje? Tu niso potrebovali bučne glasbe, ki bi preglasila vse besede, in tudi ne mamil, ki bi ublažila njihovo bolečino. Ob geslu Pojdite in naredite vse narode za moje učence so uživali, se spraševali o smislu svojega bivanja, trpljenja in tudi trpljenja drugih.

V delavnicah, molitvi so odkrili smisel ljubezni do drugih in sveta. Odkrivali so Kristusa in višek doživeli pri sveti maši. Videli smo mlade, polne veselja, z iskro upanja v očeh ob pesmih Stična benda. S tem nasmehom, da jim mladost ni pretežka ali življenje prezahtevno, so tudi zapuščali prizorišče in se vračali zvečer domov.