Primož Peterka, Adam Malysz in Simon Ammann so primeri tistih vrhunskih skakalcev, ki so na sam svetovni vrh skočili iz okolja, ki v tistem trenutku ni premogel široke baze odličnih skakalcev, ki bi tudi s široko konkurenco še dodatno dvigali raven celotne reprezentance, kar praviloma velja za Avstrijo, Nemčijo in Norveško, določena obdobja pa tudi za Finsko in Japonsko. Omenjeni posamezniki so se na vrh izstrelili zaradi številnih drugih dejavnikov, v ospredju vseh pa sta seveda bila nadarjenost in delo. Zaradi svoje dominance (tako v svojem kot svetovnem okolju) so za svojo reprezentanco pomenili pravi čudež.

A čeprav so bili omenjeni skakalci v določenem trenutku najboljši v svetovnem pokalu, praviloma niso mogli vplivati na uspeh in razcvet svoje reprezetance. Peterka je osvojil dva velika kristalna globusa, Franci Petek in Rok Benkovič sta postala svetovna prvaka, a Slovenija kljub temu nikoli ni veljala kot močna reprezentanca. Na prvih 54 ekipnih tekmah v zgodovini svetovnega pokala je tako le trikrat skočila na stopničke, na zadnjih enajstih pa se ji je to pripetilo kar sedemkrat. Na zadnjih desetih, torej od začetka lanske sezone, vlogo trenerja opravlja Goran Janus, ki je spiritus movens velikega preobrata skakalne reprezentance.

Ta ima v letošnji sezoni svetovnega pokala na svojem računu že 3.430 točk, s čimer je za 18 točk že popravila lansko rekordno bero, do konca sezone pa je na sporedu še osem tekem, v katerih bo svoj izkupiček gotovo še občutno izboljšala (podrobnosti so na desni strani v grafu).

Slovenski skakalci so se na zadnjih dvanajstih tekmah kar desetkrat povzpeli na zmagovalni oder, vmes so nanizali osem zaporednih tekem s stopničkami, kar je nov slovenski rekord. Prejšnji najdaljši niz je trajal pet tekem, ko je Primož Peterka na začetku leta 1997 prav tolikokrat zapored tekmo končal med prvimi tremi. Lepota tokratnega niza pa je v tem, da so ga ustvarili štirje različni akterji – Robert Kranjec, Jurij Tepeš, ekipa na moštveni tekmi in Jaka Hvala, na prvi tekmi v Oberstdorfu pa je bil blizu odra s četrtim mestom še Peter Prevc. Skratka, ekipa je izjemno močna in homogena. V duhu tega ni prav nobeno presenečenje, da je Slovenija sploh edina, ki se je letos na prav vseh štirih ekipnih tekmah uvrstila med najboljše tri.

Smučarski skoki so nenavaden šport. Sodi namreč med tiste, ki ne omogoča (širše) rekreativne vadbe. Če lahko na vsakem igrišču mečemo na koš, brcamo in/ali mečemo proti golu ali nabijamo teniško žogico, lahko vsaj od blizu "povohamo" posamezen šport. Na drugi strani ekstrema pa si rekreativec ne more obuti skakalnih čevljev in se zapeljati po skakalnici. Edini pravi stik s to panogo je tako spremljanje tekem prek televizorja ali pa v izteku skakalnice. In zato je vsaj zame še tako bolj nerazumljiv izraz "občutek". Ko je tekmovalec v pravi formi, pravi, da ima dobre občutke. Kako natančneje definira občutek, pa skoraj nihče ne zna razložiti. Je to sposobnost, da do stotinke natančno zadene odskok? Je to gibanje v zraku, ko zna izkoristiti razmere, se "uleže" na zračno blazino in jadra tako daleč, kot se le da? Te občutke je težko razložiti, gotovo pa se jih da razbrati po grimasi skakalca v ciljnem izteku, ko bodisi z rokami maha po zraku ali pa vanje skrije razočarani obraz.

Vsaj malo natančneje pa lahko sklepamo, kako tekmovalec pride do teh občutkov. Trening je seveda prvi odgovor, ki se ponuja sam po sebi. Druga pomembna komponenta so razmere - tako od infrastrukture (z obnovo Planice je bil za slovenske skoke narejen pomemben korak) kot do opreme: kakovost dresov (kjer so svoje čase veliko prednosti dobili Avstrijci), vezi (Ammann) in športni čevlji (letos Norvežani).

Sila pomemben element pa je tisti, ki je neviden, a še kako vpliva na sam trening, delo in posledično uspehe - to pa so odnosi. V tej zgodbi pomembno vlogo igra prav Goran Janus. Novinar Boštjan Reberšak je v športni zgodbi povzel bistvo: "Znal je prisluhniti tekmovalcem in okoli sebe zgradil strokovno vodstvo, ki mu zaupa sam in tudi skakalci. V preteklosti je bilo delovno okolje velikokrat ustvarjeno umetno, zdaj v trenažnem procesu ostajajo le tisti, ki znanje nadgrajujejo z uspehi. Preplet fizične pripravljenosti, specialne motorike in psihološke trdnosti je uspel začiniti s ščepcem samozavesti, preprostosti in sproščenosti."

PS: Naslovno vprašanje je seveda retorično. Tudi Peterka je namreč moral trdo garati, da je uspel. Ta "čudež", ki je tako štrlel iz reprezentančne sivine ob koncu 90. let, je bil morda tudi deloma kriv, da se je zdajšnja večinoma mlada generacija sploh začela ukvarjati s tem športom, s čimer je krog uspehov zaokrožen.