Zadnjič sem potarnal, da v šolskem sistemu pravljicam ne posvečajo primerne pozornosti. Vsaj delno je to posledica pomanjkanja znanja (in volje) o tej tematiki, zato so pedagoški delavci bolj ali manj prepuščeni improviziranju.

Če že kritiziram, je edino pošteno, da podam nekaj primerov predstavljanja pravljice, seveda vse z namenom, da vzbudimo iskrico radovednosti med šolarji. Da, prav tisto iskrico, ki jo vsi togi sistemi, vključno z vsemi šolskimi, tako uspešno dušijo.

Vzemimo za prvi primer kar splošno znano pravljico, kot je Rdeča kapica. Da ne bo videti preveč enostavno, predlagam, da si preberete podrobnejši članek o Rdeči kapici, kjer je predstavljene kar nekaj zgodovine in simbolike te vsemu svetu znane pripovedi o deklici, ki je šla po bližnjici, čeprav ne bi smela.

Šolsko uro lahko zastavimo takole:

1. Na kratko obnovimo pravljico. Povemo za obe osnovni različici: Grimmovo z lovcem in Perraultovo brez lovca. Če to naredimo dovolj dobro, je pozornost do konca ure zagotovljena.

2. Poudarimo razlike med obema verzijama (Perrault svari dekleta pred sladkobesednimi nepridipravi, Grimma opozarjata otroke naj poslušajo starejše) in napeljemo na še več različic, ki so nastale vsaka s svojim namenom.

Ali na primer veste, da sta brata Grimm v svoji prvi zbirki (ki, mimogrede, sploh ni bila namenjena otrokom, temveč zgolj akademikom) zapisala dve različni Rdeči kapici, med katerima je bistvena razlika v aktivnosti naslovne junakinje, saj se v prvem primeru zgolj pusti rešiti lovcu, v drugem pa se iz napake nekaj nauči in to tudi uporabi v praksi (konkretno: sreča drugega volka in ga umori v kropu, kot je to moč najti tudi v nekaterih različicah Treh prašičkov)?

Tu se odpre možnost za pogovor o maščevanju (pravljice so polne takšnih ali drugačnih kazni, med katerimi so nekatere izjemno krute) in načinih kaznovanj v bolj ali manj civilizirani družbi. Domiselnost osnovnošolcev v predlogih alternativnih kazni za različne zločine je lahko prav presenetljiva.

Ali na primer veste, da so številne različice Rdeče kapice obstajale že pred več kot tisočletjem, vendar je šele Charles Perrault dal rdečo barvo dekličinemu pokrivalu?

Odvisno od starosti poslušalstva je morda ob takšnem drobcu pravi čas za povezavo s simboliko rdeče barve v literaturi in umetnosti na splošno, pa tudi s pomenom rdeče barve (nevarnost, prepoved, življenje, …) v vsakdanjem življenju, ali pa o zgodovini barvanja oblačil, ko je bila rdeča nekaj časa rezervirana le za plemstvo, v nekem drugem obdobju pa le za ženske vprašljive morale.

3. S pomočjo simbolov v Rdeči kapici (rdeča barva in dekličina mladost predstavljata sonce, babica ponazarja večer, ki ga prav tako odlikuje rdeča barva – ne pozabimo, prav babica, ne mama, je dala deklici rdeče pokrivalo -, volkov trebuh je seveda noč, odprtje trebuha predstavlja nov sončni vzhod in s tem ponazarja naravni ritem, od katerega smo ljudje seveda še kako odvisni tudi dandanes, v preteklosti pa so se možnosti, da sonce ne bi več vzšlo, bali še toliko bolj) povežemo pravljico z mitom, kar sta brata Grim poskušala vse od prve izdaje svojih pravljic pa vse do smrti.

Nekaj primer povezave pravljic z miti je moč prebrati tule:

https://pravljice.wordpress.com/2013/05/31/razlika-med-mitom-in-pravljico/

S takšnim razmišljanjem torej dobimo lepo izhodišče za povezavo vsem dobro znane pravljice z naravoslovnimi pojavi.

Takšnih povezav v izobraževanju ni nikoli dovolj in upam si trditi, da jih zaradi togosti, ki pesti vse velike sisteme (ne le šolskih, podobno je tudi z represivnimi, zdravstvenimi, itd.) tudi nikoli ne bo.

4. Simboliko lahko zasukamo še drugače. Rdeča kapica je po svoje namreč tudi zgodba o ponovnem rojstvu, ki je na nek način tudi očiščevalno rojstvo, saj se babica in njena vnukinja na svet vrneta z nekim novim znanjem, kaznovani za svoje napake, a z novo priložnostjo – pa smo pri krščanstvu.

Seveda vse, povezano z vero, v šolskih klopeh hitro zaide na spolzka tla, a o pomenu krščanstva v naših krajih in širše v Evropi, pa o volkovih, ki so včasih predstavljali neposredno pretnjo v obliki sestradane zveri, kasneje pa zgolj simbolizirali sovražnika (na primer pripadnika druge vere ali neverujočega) vseeno velja spregovoriti kakšno besedo.

Pod krinko boja za vero se še vedno bijejo krvave vojne in prav je, da damo otrokom priložnost vsaj premisliti, če že ne razumeti, kaj se dogaja danes in tukaj in še kako zares.

5. Ker je pravljica otrokom že znana (ne le Rdeča kapica, uporaben je še vsaj ducat drugih) v različnih oblikah, jo lahko uporabimo za osnovo razprave o priredbah tako v različnih medijih, kot pri preigravanju pripovednih slogov.

Tako lahko napletemo zanimiv pogovor o žanrih (žanrsko pisanje je verjetno najboljši uvod v branje, ki bralca začetnika lahko sčasoma pretvori v najzahtevnejšega bralca in kritika) in medijih (vsaka zgodba je lahko predstavljena v knjigi, filmu, radijski igri, …).

Seveda lahko izbrano pravljico tudi uprizorimo, kar daje neskončne možnosti improvizacij, vse pa z namenom, da spodbujamo razumevanje, razmišljanje in ustvarjalnost med otroki. Če to seveda želimo. Kajti takšni otroci bodo od nas tudi jutri pričakovali najboljše, kar smo jim sposobni ponuditi.

Pravljica je mogočno orodje, ki pa zahteva pravo roko. Čvrsto, trdno, pa vendar mehko in toplo.

Uporabljeni sta ilustraciji Walterja Crana (1845-1915) in Gustava Doreja (1832-1883), ki sta v javni lasti.

Vir: https://charles-perraults-fairy-tales.weebly.com/