Ker osrednji dnevni mediji temo ignorirajo in v prispevkih prevladujejo pogledi o nesmiselnosti referenduma, se bo praktično nemogoče preudarno odločiti. Ni tv-oddaj, v katerih bi protagonisti obeh strani lahko soočili svoje poglede, v katerih bi novinarji prikazali hipotetične situacije iskanja po arhivih pod novim in pod starim zakonom in v katerih bi raziskovalci pojasnjevali, kaj to pomeni za njihovo praktično delo.

Kaj potem preostane volivcu? Namesto ratia samo vera v politike. Če je privrženec vladajoče koalicije, bo proti referendumu, če je privrženec Janeza Janše, bo podpiral referendum. Seveda lahko poskusi tudi s spekulacijo in si reče: Igor Omerza in Roman Leljak sta spisala nekaj knjig o zločinih UDBE, zatorej sprememba zakona lahko pomeni samo to, da aktualna oblast ščiti stare udbovce. Presoja lahko kajpak tudi z druge strani in tako sklene, da je namen referenduma le mobilizacija SDS-volivcev pred evropskimi volitvami.

V vsakem primeru je medijska ignoranca škodljiva za demokratičnost odločanja. Še zlasti uredniška aroganca, ki ne sprejme dejstva, da je zbiranje množice podpisov državljanski akt, ki ga gre spoštovati vsaj toliko, da se o njem vsebinsko poroča. Pred leti je tako potekalo zbiranje podpisov proti poroštvu za Teš 6, ki je potekalo v praktični anonimnosti. Časniki in televizije te teme takrat niso odpirali, medtem ko je v preteklem letu ena osrednjih vsebin medijskih poročanj in kritik. Eklatanten primer medijske arogance, ki si jemlje pravico, da presoja, katera tema je smiselna in katera ne.

Četudi za njo stoji množica več kot deset tisoč državljanov, ki je že podpisala referendumsko pobudo. Seveda si lahko osebno za ali proti, na referendumu tudi glasuješ ali za ali proti, toda temelj medijske demokracije je, da o tako vitalnem vprašanju omogočaš široko in podrobno razpravo. Sam referendum je namreč vedno zmaga ljudstva, naj glasuje tako ali drugače.