se jih zavedamo.

Bolezen duše - najpogostejša je depresija, sledijo bipolarne motnje in motnje razpoloženja - nas stigmatizira. Stigmatizira pa nas tudi okolica in socialno izključeni smo tudi na delovnem mestu. Seveda ne povsod. Zaradi motenj v čustvovanju, mišljenju ... doživljamo zavračanje, diskriminacijo ... tudi naši domači. V nasprotju s hudo telesno boleznijo, kot je npr. rak, o kateri zelo hitro povemo, saj bomo doživeli veliko sočutja, tu oklevamo.

Duševna bolezen je stigma. Zato se pozno vključimo v zdravstveno obravnavo, kar pa negativno vpliva na zdravljenje in rehabilitacijo. V primerjavi z drugimi medicinskimi strokami je stigmatizirana tudi psihiatrična stroka in zato slabše financirana. To pa pomeni za bolnike slabšo obravnavo.

Zanimivo je, da sta pred mesecem dni praznovala skupaj svetovni dan dve skupini obrobnih ljudi: duševni bolniki in brezdomci. Med duševnimi bolniki so posebej izpostavljeni otroci in mladostniki ter starostniki. Pogosto se duševna kronična bolezen ali takšna s ponavljajočim se potekom razvije že pred 14. letom starosti.

Kar vsak tretji Slovenec naj bi imel težave z duševnim zdravjem. Na leto je pri nas hospitaliziranih 12.000 ljudi v petih psihiatričnih bolnišnicah in na oddelku Kliničnega centra v Mariboru. Največ zaradi shizofrenije in bipolarne motnje ter motnje razpoloženja. Psihotične motnje ima okrog 11.000 osebe, razpoloženjske motnje pa 105.000. Veliko, zato je res vprašanje, ko razmišljamo o nekom, ki je zbolel, ali ne bomo jutri morda tudi sami na njegovem mestu.

Kdaj smo duševno zdravi in kdaj bolni? Meja, mislim, je zelo tanka. Mislim pa, da ko smo srečni, samozavestni, ko zadovoljujemo potrebe telesa, duha in duše, smo tudi manj izpostavljeni psihosomatskim in degenerativnim boleznim in duševno zdravi. Vzroki za duševno bolezen so zapleteni, pravi stroka. Pogojeni so z dednostjo, s stresnimi življenjskimi dogodki, razmerami v družini, fizično boleznijo.

Težave z duševnim zdravjem imamo, ko ne moremo več obvladati pritiskov vsakdanjega življenja, ko izgubimo službo, podporo, starševske in tudi osnovne življenjske pravice. Čeprav pravi dr. Jože Magdič, da je najpogostejša bolezen depresija, ki pa da pomaga, da zastavimo svoje življenje na novo. Pomoč pa naj bi poiskali, ko ne moremo več funkcionirati na enem ali več področjih življenja.

Duševno zdravje je bilo pri nas dolgo časa zanemarjeno. Bolniki psihiatričnih bolnišnic in zavodov pa ožigosani z norci. Vendar mislim, da se je psihiatrija po letu 2008, od nastanka skupin za samopomoč, strokovnih skupin, svetovalnih telefonov, dostopa do gradiva, zelo razvila. Okrevanje, ki pomeni vračanje na prejšnjo raven sposobnosti, je res dolgotrajen proces.

Vendar nevropsihiater dr. Jože Magdič pravi, da smo pacienti vsi, eni pomagamo, drugi pomoč prejemajo oz. se to stalno menja tudi pri posamezniku.

Nekdo z duševno boleznijo pa je zapisal: »Ne obremenjujem se več s preteklostjo in ne straši me več prihodnost. Učim se zaupati sebi, učim se zaupati drugim in učim se zaupati življenju!« Res, danes zboli za duševno boleznijo nekdo, jutri pa sem to že lahko jaz!