Delo, o festivalu novomedijske umetnosti Speculum Artium v Trbovljah.

Sam trdim ravno nasprotno: v svetu, kjer je posameznik dnevno bombardiran z gibljivimi podobami z ekranov, je edina resna alternativa 'nepremična podoba'. Prav 'nepremičnost' je prednost slikarstva ali kiparstva. Zakaj? Zato ker gledalec, ki zna gledati, posrka 'statično podobo' v treh sekundah! Vso vsebino, vse kar je tam. Če ne zna gledati, tako ali tako tudi pol ure postopanja pred sliko ne bo zaleglo. Gornje velja tako za kompleksno kot za trivialno slikarstvo. Tri sekunde je dovolj tako za Nočno stražo kot za slike Alexa Katza. V prvem primeru si v treh sekundah 'pojedel' obilno, okusno, kalorično in vitaminov polno kosilo, v drugem pač samo pomečkan sendvič.

Sicer pa so v gornjem navedku tri nenatančnosti. Pa še nekaj jih je v nadaljevanju. 'Podobe' namreč prav nič in nikogar nikoli ne 'nagovarjajo'. 'Podobe' prikazujejo, ne pa 'nagovarjajo'. Če hoče kdo 'nagovarjati', napiše kolumno. Drugi problem je povezan s pojmovno ohlapnostjo: kaj misli Poznič, ko reče podoba? O tem sem pisal predzadnjič.
Kompleksne slike/skulpture so statične samo navzven. Ne pa tudi navznoter! Ravno kompleksnost struktur (če so prisotne), jih dela navznoter dinamične. In s tem obilne, okusne, kalorične.

Poznič v članku omeni, da bi se pod robota Asima (prikazujejo ga na festivalu) gotovo podpisal Leonardo, če bi živel danes. Ta izjava je smiselna, vendar jo je potrebno dopolniti. Sodobni Leonardo bi se dopoldne najbrž res ukvarjal z Asimom. Popoldne pa še z postmedijsko/bio/tech umetnostjo? Eh. Bolj verjetno bi držal čopič, prevračal slikarske forme in slikal kaj sodobnega in kompleksnega in intenzivnega.

Uporabljanje tehnologije v umetnosti je pogosto smiselno. Nesmiselno postane takrat, ko je prikazovanje tehnologije samo sebi namen in tehnologija razglašena za 'umetnost'. Če se je umetnost spremenila v tehnologijo, če je tehnologija torej po novem umetnost, potem bi bili umetniki tisti, ki bi vedeli, kako je Asimo v tehnološkem smislu narejen! Pa se jim še sanja ne. Velja tudi obratno: znanstvenikom se ne sanja, kako je narejeno Vrtišče, slikarska mojstrovina Emerika Bernarda.

Asimo je izdelek visoke tehnologije, oblikovalsko je pa šibak, saj je oblikovanje (kolikor ga sploh je) povsem podrejeno tehnologiji. Asimo je torej vrhunska tehnologija in komaj kaj umetnosti.