Z njim in še enim prijateljem sem neko poletje sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja letoval na Korčuli. Neko noč naju je Vukan začaral z grozljivo zgodbo o študentu, ki je prišel v italijansko mestece nekje na obali. V mestu so živeli le starci, ki so bili negostoljubni. Študent je našel prenočišče v samostanu, kjer sta prebivali le dve stari nuni, Agosta in Laura, ki sta mu povedali, da so se pred številnimi leti vsi mladi potopili skupaj z ladjo, ki naj bi jih odpeljala v Ameriko. Ponoči je študent sam taval po samostanu in odkril, da mladi niso umrli. Zaprti so bili v kleti samostana in so bili hrana za kanibalske stare prebivalce mesta. Vse skupaj je potekalo pod nadzorom Agoste in Laure.

Ne spominjam se vseh podrobnosti in prav tako ne konca zgodbe. Zgodbe pa nisem mogel nikoli popolnoma pozabiti. Imela je glavne prvine tistega, kar me je v mladosti strašilo v grozljivkah: mestece, ki je sovražno do tujcev; strašen dogodek v preteklosti; tujec, ki odkrije skrivnost, ki jo je skrivalo vse prebivalstvo.

Grozljivko Prestrašimo Jessico do smrti (1971), ki jo je režiral nekoč obetavni John Hancock, so v času mojega odraščanja pogosto predvajali na televiziji pozno ponoči in je imela prav te elemente. Mlad zakonski par in njun prijatelj se vselijo v staro hišo v zakotnem ameriškem mestecu, katerega prebivalci so stari in neprijazni (»Prekleti hipiji. Bedaki,« godrnjajo, ko vidijo mlade prišleke). In ne samo to. Sama hiša skriva skrivnost, na katero jih lastnik, ki jim je hišo prodal, ni opozoril. »Vam je povedal o utopitvi Abigail Bishop leta 1880?« vpraša eden redkih družabnih vaščanov. »Utopila se je v majhnem zalivu za svojo hišo oziroma vašo hišo. Trupla nikoli niso našli. Legenda pravi, da ni umrla. Nekateri pravijo, da je vampirka, ki tava po podeželju.«

Legenda se izkaže za resnico. Takšen film – krajevna legenda, napol znana zgodovina, ki se odkriva skozi stare fotografije in dnevnike – je tip grozljivke, ki me je fasciniral in strašil v mladosti.

V zadnjem času sem gledal kar nekaj takšnih filmov, ki bi me morali prestrašiti. V Ženski v črnem režiserja Jamesa Watkinsa, recimo, odide mlad odvetnik iz Londona v oddaljeno trgovsko mestece na vzhodni obali Anglije, da bi se ukvarjal z zapuščino samotarske starke. Vaščani prikrivajo dejstvo, da v mestecu umirajo otroci in da je to nekako povezano s smrtjo fanta, ki ga je pred številnimi leti skupaj s kočijo potopila plima. V španskem filmu Sirotišnica režiserja Juana Antonia Bayona je smrt otroka med otroško igro v preteklosti povezana s skrivnostnim izginotjem otroka v sedanjosti. V razočarljivem filmu Johna Carpenterja Oddelek groze nova bolnica na ženskem oddelku psihiatrične klinike sluti, da se na oddelku dogajajo čudne stvari. Ženske izginjajo, neznanka se ponoči sprehaja po hodnikih. Vse dogajanje je povezano z neko nekdanjo bolnico, ki je izginila in se o njej nihče ne želi pogovarjati. Tudi v duhoviti in ekstravagantni Koči v gozdu režiserja Drewa Godarda in scenarista Jossa Whedona je usoda junakov zapečatena, ko v kleti odkrijejo stare lutke, glasbene skrinjice in dnevnike.

Vsi ti filmi imajo prvine, ki so mi všeč. Izjema je Oddelek groze, ker ima enega tistih koncev v slogu Šestega čuta M. Nighta Shymalana, v katerem izvemo, da nič ni tako, kot smo mislili. Tako tudi potencialno zanimiva zgodba ne dobi prave razrešitve. Meni se zdijo takšni konci (ki jih lahko vidimo v filmih Vsiljivci, Srhljive skrivalnice, Identiteta in Zlovešči otok) leni in moteči; lahko rečemo, da gre za najmanj domiseln način konca. Če bi Žensko v črnem, v kateri otroci plačajo ceno za tisto, kar so storili starejši, ali Sirotišnico, kjer sina junakinje ugrabijo duhovi otrok, ki so doživeli strašno usodo, videl pozno ponoči na televiziji, ko sem bil mlajši, bi me filma prestrašila. Še vedno mi je všeč kopanje po zgodovini. Ampak v filmih to zdaj deluje kot lepa, stara, dobra in ne več grozljiva žanrska konvencija. Skrivnosti so privlačnejše za otroke kot pa odrasle. Otrokom se skrivnosti zdijo razburljive in malce grozljive, za odrasle pa je potreba po skrivanju nečesa prej nadloga kot pustolovščina. Ko moramo nekaj skrivati, se počutimo kot otroci.

Edini grozljivki, ki sta me prestrašili v zadnjih letih, sta Tujci Bryana Bertina in Pošastno režiserja Matta Reevesa in scenarista Drewa Godarda. V Tujcih gre za intimno grozo. Trije psihopati v podeželski hiši nadlegujejo mlad par (Liv Tyler in Scott Speedman). Režiser zelo uspešno ustvari občutek popolne osamitve mladega para v hiši na začetku filma. Ko se pred vrati pojavi dekle z vprašanjem »Je Tamara tu?«, so njena pojava in besede tako popolnoma nepričakovane in nepovezane s čimer koli v filmu. Naenkrat je vse negotovo. Vrhunec groze ni uničenje junaka in junakinje na koncu, ampak prizor, ko junakinja stoji v kuhinji in v istem kadru vidimo maskiranega vsiljivca, ki ga ona ne vidi. Ko se obrne, ga ni več. Film pa nam je pokazal, da nismo varni niti doma, v svojem zatočišču. Morda je to bolj »odrasla« grozljivka, ker smo v življenju garali prav zato, da bi si lahko kupili takšno zatočišče.

Pošastno je posnet v obliki domačega videa in sledi skupini prijateljev na poslovilni zabavi za enega med njimi, ki odhaja živet in delat na Japonsko. Junak je skregan s svojo najboljšo prijateljico, s katero je spal in je potem ni več klical. Medtem ko se pogovarja s prijatelji, začuti nekaj podobnega potresu. Nebotičniki se začnejo rušiti. Kip svobode je obglavljen in glava pade na ulico pred njihovo hišo. Ogromna, neuničljiva pošast ruši New York – zgradbe, mostove. Vojska je na ulicah. Množice bežijo.

Slovenski naslov filma povzame vir groze v tem filmu. To je groza pošastnega, nemogočega; je nekaj zunaj racionalnega sveta, v katerem smo vzgojeni. Filmi, pravljice in legende nas prisilijo, da se s tem spoprimemo. V meni filmi o ogromnih pošastih (Godzilla, King Kong itn.) niso nikoli zbujali groze. Ampak 11. september leta 2001 je ustvaril kontekst, v katerem zdaj gledam na to drugače. Takrat sem bil soočen z nečim, česar nisem videl nikoli prej. Ne govorim o ideološkem ali zgodovinskem kontekstu dogodka, ampak o samem prizoru, ki se je odvijal pred nami. Kot novinar sam bil med jugoslovanskimi vojnami v mestih, ki so bila napadena. Bil sem nekaj časa priča postopnemu uničenju mest, nikoli pa tako grandioznemu enojnemu dejanju uničenja. Nič, kar sem doživel pred tem, me ni pripravilo na dve letali, zadrti v nebotičnika. Prizor je bil nadrealističen, saj je ena izmed značilnosti nadrealizma združevanje predmetov, v tem primeru nebotičnikov in potniških letal, ki ne spadajo skupaj. Po zrušitvi dvojčka, sem mislil, če je to možno, potem je možno marsikaj.

Tisto, kar nas straši v filmih, se skozi leta in desetletja spreminja. Odvisno je predvsem od tega, kar nas straši v pravem življenju. So stalnice, seveda . Tako imenovana »telesna groza« se mi je vedno zdela strašna. Lahko jo vidimo v zgodnjih filmih Davida Cronenberga ali v Prometeju Ridleyja Scotta, ko eden izmed junakov vidi, da mu v očesu plavajo paraziti, podobni črvom. Še grozljivejši kot vsiljivci doma so vsiljivci v lastnem telesu.

Pred nekaj dnevi sem gledal 30 dni noči, film o tolpi vampirjev, ki napade zakotno mestece daleč na severu Združenih držav. Tisto, kar je v filmu najvznemirljivejše, je očiten strah glavnega junaka, šerifa, ki ga igra Josh Hartnett. Ko je osrednji lik filma tako prestrašen in nevoljen biti junak, vse postane še malo bolj grozljivo. To je groza, ki jo bolj opazijo starejši kot mladi. Groza, ki izhaja iz lastne nezadostnosti.

Andrej Gustinčič