Lubitsch, rojen v Berlinu v židovski družini leta 1892, je že v Nemčiji bil slaven režiser nemih komedij in zgodovinskih spektaklov. V Hollywoodu pa je postal eden pionirjev mladega žanra filmskega muzikala in mojstrski režiser komedij, ki je iz znanih situacij in s tradicionalnimi liki ustvarjal globoke, elegantno nesramne in smešne filme. Predrugačenje splošno veljavnih komičnih tipov v žive in dihajoče like in repertoarnih situacij v večplastno komično razkazovanje vrlin in pomanjkljivosti človeka uspe le redkim umetnikom. Shakespearu je uspelo, denimo, pa Molièru. Tudi Lubitschu.

Govori se o »Lubitschevem dotiku« (The Lubitsch Touch), ki je ločil njegove filme od drugih komedij v obdobju tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja, v katerem so režiserji, kot so bili Gregory La Cava, Leo McCarey in Preston Sturges ter sam Lubitsch, režirali verjetno najboljše ameriške filmske komedije vseh časov.

Lubitschev dotik
Kaj pravzaprav je Lubitschev dotik, je težko določiti. Morda gre za uprizoritev določenih sekvenc, kot je tista v Ninočki (Ninotchka, 1939), v kateri se Melvyn Douglas v vlogi pariškega lahkoživca muči, da bi nasmejal resno komisarko iz Sovjetske zveze, ki jo igra Greta Garbo. Pripoveduje eno šalo za drugo brez uspeha, čeprav nekatere povzročijo smeh drugih gostov krčme, v kateri sedita. Le ko se preveč nagne na svojem stolu in se sesuje, se Garbo začne neukrotljivo smejati, pa tudi celotna krčma. Veselje je tako naravno in prisrčno, da se tudi sam Douglas pridruži.

Ali pa je to razdražen pogovor v kavarni med Jamesom Stewartom in Margaret Sullavan - ki sta v anonimnih pismih ljubimca, a v stvarnosti delata skupaj v trgovini ter se v filmu Trgovina za vogalom (The Shop Around the Corner, 1940) ne marata. On pozna resnico, ona pa ne. Dialog je borben, duhovit in se konča, ko mu ona reče, da je le »majhen prodajalec«, takrat nas Lubitsch pripelje do točke, ko žalitve niso več smešne. Stewart, malce pretresen, se umakne. Prizor se konča z blago melanholijo, ki je bila skrita že od začetka in izplava na površino šele na koncu. Ali v istem filmu kratek kader množic na ulici zunaj trgovine v času božičnih praznikov, ki obuja, čeprav gre za statiste v hollywoodskem studiu, srednjeevropsko zimo in hkratno toploto ter anonimnost velikega mesta, v tem primeru Budimpešte.

V Trgovini za vogalom je trgovina iz naslova, v kateri večina filma poteka, svet v malem. Z žlabudro, gospodom Vladašem, ki spi s šefovo ženo, dobrosrčnim, a prestrašenim gospodom Pirovičem, ki izgine vsakokrat, ko šef zahteva »iskreno mnenje« svojih zaposlenih, samim šefom, gospodom Matušekom, ki ga težijo skrite težave in mlada dopisovalca, je Trgovina za vogalom film o maskah, ki jih ljudje nosijo, o lažni predstavi, ki jo človek lahko ima o drugem, pa tudi o sebi, o dvomu, ki se ga je težko, če ne nemogoče, otresti v ljubezni. Gre za pomembne stvari, velika vprašanja o življenju. Ko gospod Matušek odpusti Alfreda Kralika (Stewart), je način, na katerega Alfred položi svoj zvezek, svinčnika in ključ na pult, ganljiv, kot eden tistih odhodov pri Johnu Fordu. In kakšno brezno se odpre v tem prizoru: biti naenkrat nezaposlen v času velike gospodarske krize in z vojno na horizontu. Kot je pogosto primer z velikimi komedijami, gre za izredno resne zadeve, ki bi jih lahko umetnik z drugačno naravo uporabil kot prvine tragedije.

Meni se zdi, da je Lubitschev dotik prav v takšnem podrobnem, večplastnem in rafiniranem pogledu na življenje, dovolj svetovljanskem in ironičnem, da lahko pokaže tudi najhujše norosti (nacizem, recimo), da pri tem ne izgubi svojega ravnovesja ali dobre volje. Lubitsch pa nikoli ne pridiga, ampak pomen upodobi v svojih čudovitih igralcih, v subtilnih spremembah razpoloženja v prizorih. Vsak film nam pokaže del njegovega sveta. Ko pa jih gledamo enega za drugim, vidimo filmski opus, ki vsebuje ogromen razpon človeških občutkov in pasti, ki jih nastavita življenje in zgodovina.

Moralnost in nemoralnost
Genialna komedija Biti ali ne biti (To Be or Not To Be, 1942) brezhibno meša prvine farse, srhljivke, vojne pustolovščine v zgodbi o »velikem, velikem« poljskem igralcu Jožefu Tura (Jack Benny), njegovi lepi in spogledljivi ženi Mariji (neponovljiva Carole Lombard v svoji zadnji vlogi) ter njihovem spopadu z Gestapom v okupirani Varšavi. Film je bolj ogorčil, kot nasmejal kritike vojnega leta 1942, in je čakal leta na (zaslužen) status klasike. Ampak film je enako toliko zgodba o moralni opredelitvi, kot Casablanca, ki je prišla v kinematografe istega leta. Lubitsch se je boril proti Hitlerju tako, kot se je Chaplin z Velikim diktatorjem (The Great Dictator, 1940) z edinim orožjem, s katerim je razpolagal: komedijo.

Veliko presenečenje retrospektive je film Težave v raju (Trouble in Paradise, 1932), ki mi je ostal v spominu kot uglajena romantična komedija. To tudi je, seveda, ampak je tudi ena najbolj nemoralnih in krutih komedij, ki so bile kadar koli posnete v Hollywoodu. Film o paru tatov, ki ju igrata Miriam Hopkins in Herbert Marshall, in bogatašinji, v podobi Kay Francis, ki jo želita oguljfati in oropati. Še en film o maskah, v katerem se poželenje izraža skozi denarne transakcije, in je rop hkrati afrodiziak in spolni akt. Lubitschev dotik se čuti od prvega prizora, v katerem beneški gondoljer poje »O sole mio«, na barki polni odpadkov, do zadnjega prizora ponovnega odkritja strasti skozi krajo. In čeprav je to ena najbolj prefinjenih hollywoodskih komedij, je trušč seksa in prevare pod elegantnim površjem zajamčil, da je film izginil iz distribucije v ZDA vse do svobodnjaškega leta 1968.

Hraniti orehe z vevericami
Najlepše presenečenje pa je bila čudovita, nekonformistična, pravzaprav blago prevratniška komedija Cluny Brown iz leta 1946, z Jennifer Jones v vlogi dekleta iz naslova; dekleta, ki »ne pozna svojega mesta« v družbi in katere največja strast je vodoinštalacija, nekaj, za kar njen malomeščanski zaročenec meni, da je obsceno. Služkinja v visoki angleški družbi, Cluny, sreča še enega ikonoklasta, češkega protifašista Adama Belinskega (Charles Boyer), ki bi, tako kot ona, raje hranil orehe z vevericami kot nasprotno. Ta majhna šala je njuna skrita povezava, besede, s katerimi se prepoznavajo nagonski nekonformisti.

Morda je v neki meri ta film Lubitschev manifest, ki slavi ikonoklaste v svetu ljudi, ki jim je nezaslišano vedenje, ki ni v skladu z njihovim globokim in po navadi nepravičnim prepričanjem o tem, kako se ljudje morajo vesti. Tako kot v Ninočki so za Lubitscha najbolj zasidrani nižji razredi družbe, kot sluga, ki je osupel, ko mu Boyer nekaj pove za večerjo. »To se ne počne,« pove enako osupli služkinji. Cluny, seveda, na koncu razume, da je Adam Belinski edini moški zanjo.

Ob gledanju teh filmov zdaj se je težko izogniti občutku, da smo veliko izgubili. Da komedije niso več tako globoke ali režirane tako mojstrsko, da režija deluje kot koreografija. Na Lubitschevem pogrebu leta 1947 je njegov prijatelj režiser Billy Wilder domnevno rekel: »Ni več Lubitscha,« na kar je odgovoril režiser William Wyler: »Še huje. Ne bo več Lubitschevih filmov.«

Andrej Gustinčič